Calling A Friend...
Danes sem prišla do sklepa, da mi je risanje ilustracij pravo sproščanje. Da se zabavam in mi je všeč. Nekako se sama sebi nisem nikoli zdela kot nekdo, ki bi bil kaj takšnega sposoben. Mislim, saj ni čisto tako kot bi se zares počelo, ampak so risbe ilustracijsko navdihnjene...
Narisala sem želvico. Polža. Žabico. In žabica je imela kva d fak pogled.
Kva! Žabica... štekaš!?
Sama sebe zabavam s tem dejstvom.
Od spontanega dneva je bilo samo eno dogovorjeno druženje. Vse ostalo je bilo zgolj presenetljiv obrat.
Vključno s poplavo v moji torbi. Ni bilo tako hudo kot je slišati in vse stvari so v dobrem stanju.
Gledala sem polaroidno kamero od blizu. Mislim, da bom nekje kupila en film in preizkusila ali naš star fotoaparat še dela. Prav mika me. Saj tak načrt je bil že podan, ampak ko so mi na Petrolu razložili, da nimajo filma zame sem vse skupaj malce pozabila.
Pot se je začela pod samim Prešernom. Na sončku. In informacije kdo se kje nahaja so so se z ljudmi širile naokoli. In namesto dveh zbranih nas je bilo na koncu kar pet. Kot bi se po koncu dneva v Križankah družile v popoldanskem času. Pet čisto naključnih zgodb se je takrat znašlo v eni pripovedi. Ob pici. In Milki s hruško, ki ima okus po tistih čokoladno-žele bombonih, ki so takšne sploščene okrogle oblike.
Danes se mi je zazdelo, kot da ne mineva že drugo leto.
... in London.
Zjutraj ni nič kaj optimistično kazalo na današnji dan. Prebudila me je močna bolečina.
In da sem prišla k sebi, sem potrebovala kar nekaj časa.
Vlak je bil sveže premalan z grafiti in je bil moj pogled na zunanji svet nekakšna mešanica svetlobe in temine.
Potrebno je določiti lokacijo vintage trgovine nekje okoli Poljan. Nekako mi je vse ušlo z glave.
Če kdo ve, mi lahko to prijazno sporoči.
Obožujem današnji dan. Druženje. Prepevanje oziroma bolj pomrmravnje in dokončevanje enega refrena.
Fin dan. Fin dan, ni kaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar