Saj ne da bi ga zares potrebovala, samo nekaj bi stikala po njem. Občasno.
Ponedeljek je čas, ko se začne nov teden. Ko se datum in mesec ujameta.
Ko se z razlogom in brez človek ponovno znajde na licu prestolnice.
Danes sem železniško postajo obhodila najmanj trikrat. Trikrat v obe smeri.
Smukala sem se naokoli in kamorkoli sem se namenila, me je na koncu pot nesla tja. Ker imajo toliko ur, jaz pa nisem imela nobene. Vedno pa je fino vedeti koliko je čas.
Čeprav dobro, da še kakšno drugo tehnologijo vlačim sabo in se na fotoaparatu tudi izpiše čas. Tako, da sedaj vem, da potrebujem do faksa slabe pol ure.
Skratka v Ljubljani sem bila tako ali pa tako prezgodaj. Za faks. Ravno prav za druženje.
Claire je bila tista, ki sem jo videla po dolgem času. In še dva nova prišleka, ki sta se to leto znašla tukaj v tej deželici na sončni strani Alp. Če sem si prav zapomnila, potem sta to Sally in Steve.
Facebook potrdi meni v prid.
Zastavljeno nam nekako ni uspelo, ker pač dveh računov naenkrat človek ne more imeti. Najlažje je, če prideš iz konkurence.
Tako, da smo bili mi tisti, ki smo srkali čaj in belo kavo v Corsu.
Debata se je vrtela okoli slovenščine, hrane. Naneslo je tudi na avtomobilske znamke in smešne izgovorjave. Vse do naročanja mesa v trgovini. In piščanec potem zapišeš v njihovo beležko, kot pishchanec. Ha.
Ura je vedno čas. In tu se začne zgodba, kako brskam za torbicami v H&M-u. Kako računam čas do šole, se spoznavam s tehnologijo in tratim čas na glavni postaji.
Potem se zgodba nadaljuje še s čakanjem pred Pedagoško, da sem se ponovno povezala nazaj v svet. Kjer vse skupaj zmotita dva znana obraza.
Človek se ob taki priložnosti nasmeje samemu sebi in naključjem, ki jih dan prenese. Claire in Steve sta šla proti meni. Nisem zadrževala pozitivnega navdušenja. Sploh ne potiho.
Koliko možnosti obstaja za to.
No, mene je pa tako ali pa tako povsod dosti. In imeli smo še eno lekcijo iz nakupovanja v trgovini z živili. Dokler me niso noge odnesle do naslednjega predavanja.
No, bilo bi predavanje, če bi se sploh kdo drznil prikazati v predavalnici in nam podati kakšne po vsej verjetnosti niti ne tako zanimive informacije.
Ampak smo zaman čakali. Dobre tri četrt ure, predno je cela delegacija zapustila predavalnico in jo mahnila v svet. Ja, to je pa življenje študenta.
Dobro, da nisem šla direktno na faks, drugače bi verjetno preklela vse po vrsti. Tako, pa mi je bilo vseeno za vse skupaj in sem srečno odšla proti postaji.
Kjer sem kot zjutraj, ponovno v teku lovila vlak.
Danes je bil dan za rekreacijo, ni kaj.
1 komentar:
Kako je lep.
Objavite komentar