Ampak, ko si vezan na vozni red nekako nimaš kaj dosti izbire...
Danes je bilo tako zabavno sproščeno pri samih predavanjih. Nekako smo bili prav živi v zadnjih vrstah.
Dejansko nas ni bilo za ustavit.
Ovca in žolna. Zelena rdeča in gazela. Nemogoče povezave se včasih povežejo v velike misli in nekaj zabavnega. Kako smo se smejali.
Naredila nisem prav ničesar. Pametnega. Ali česarkoli.
Baby, baby, oh. To se mi je danes vrtelo na radiu v avtu. Zgroženo sem prišla do dejstva, da poznam večino besedila po parih poslušanjih. In originalne Biebrove verzije ne prenašam. Ima tak mali glasek in mala serica je.
Kolikokrat sem se danes od vsega srca nasmejala.
Bili sva malo preglasni na trenutke, ampak tako ali pa tako je bilo vseeno, ker je bil ostal svet postranskega pomena.
Ne morem verjeti, da bom takle čas pojutrišnjem v popolnoma drugačnem okolju.
Uživam v najbolj kulj-sproščeno-zabavni družbi, ki se iz dogovorjenega načrtovanj, spremeni v priložnostno nakupovanje in nato v klepet ob čaju. In trenutki tišine niso več nezdravi.
Hvaležna sem za vse skupaj, čeprav nimam tako dobrih vez z vesoljem. Kako jih pridobiš? Saj se ni za pritoževat, ampak nekako ne morem iz svoje kože. Pa tudi nekateri imajo več sreče, nasplošno, ali pa se to samo tako zazdi. Mene verjetno moja se čaka.
Sama sebi se smejim. Allstarke imam.
Ironija, da večje ni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar