Ko sem se popoldne vračala domov in bilo ne duha in sluha o tem, da je včeraj zapadel sneg.
Kako hitro se stvari spreminjajo.
Še en konec sveta je bil napovedan za danes. Pa mislim, da smo še vedno živi. Smo?
No, razen enga velikega pesnika štirih, ki se je poslovil. Tone Pavček.
In njemu na čast ta pesem, ki se nekako prav dobro bere danes. Zasledila sem jo že na nekaj koncih.
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.
(Tone Pavček)
Dan je minil kot vsak drug. Malo zaspan. Malo razigran. Precej običajen.
Če ne bi še trajal, bi pozabila, da je bil.
Ne blestim ravno, ampak sem dovolj dobra. To je nekaj. Včasih je fino vedeti.
Da pač ni vse tako brezpomensko.
2 komentarja:
Komad prav paše zraven! Dobra izbira!
tud jaz sem si tole Pavčkovo pesem danes že poiskala na internetu, me je tako zmotivirala včeraj ko sem jo prvič slišala na TV, da se bom takoj lotila dokončat neko zadevo.
Ravno prav za izkoristit deževne dni, ki prihajajo.
Lep prispevek
Objavite komentar