Začetek vsega skupaj je precej obetaven. Trenutno se nasmiham dnevu in ga spuščam mimo z veseljem na obrazu. Ne samo nasmehom.
Vsak dan se začne tako, da se zjutraj pobereš s postelje. Ampak redki se nadaljuje tako, da že napol hitiš proti javnemu prevozu in zamujaš.
Že pri vlaku je šlo vse bolj natesno. S časom in karto. Ker tudi, če sem imela najboljši namen se odpraviti malce prej - se ni izšlo. No, za las se je.
Komaj sem stopila gor je vlak speljal.
Luknjaste mreže na vlakih so odličen transport pajkov.
No, od tu se je nadaljevala kot po tekočem traku. Izjemno hitro in mimobežeče.
Urbana. Trola. Stric, ki je preverjal, če smo res uporabili urbano. Mala modra stavba. Tretje nadstropje. Veliko stopnic. Novi obrazi. Novi ljudje. Številka šest.
Zeleni udobni stoli. Risanje in slikanje.
No, tu se vse skupaj upočasni. Že prvi dan smo začeli z risanjem. Čeprav brez pripomočkov, razen izjem, smo se spopadli z linijo in točko. Osnovnimi likovnimi prvinami.
Če me od katerekoli teorije kaj mika, je to likovna. Edino ta teorija se mi je vedno zdela zanimiva. Bomo videli, kaj bo čas prinesel.
Neprekinjeno črto smo vlekli eno uro. Eno uro! Veljalo je le šiljenje svinčnikov.
Vse skupaj je bilo pomirjujoče, agresivno, odsotno. Skratka ob tej črti sem se malo zgubila v trans.
Oko za zaključek.
En filmski prizor.
Stopnišče polno ljudi. Jaz s telefonom v eni roki. Bela torbica udarja ob moje telo.
Stopnice ena za drugo izginjajo pod nogami.
Sonce. Jasen dan.
S skoraj opetkanimi čevlji odhitim po zelenici. V temnomodrem krilu, ki je za centimeter zlezlo navzgor in se ga trudim poravnati v bolj ugodno lego.
Parkirišče. Hitim. Lase mi odnaša veter. Lica se obarvajo rdeče in avto zapelje ven. Pred menoj. Izognem se mu v loku in stečem čez cesto na drugo stran.
Telefon je še vedno v roki in zavrtim številko. Na drugi strani se oglasi znan glas, ki mi da napotke za naprej.
Tla pod nogami se hitro spreminjajo. Okolica zbledi ob tem neznatnem premikanju.
V daljavi maha oseba. Smeji se, ve da sem na pravi poti.
Odvleče me skozi vhodna vrata v stavbo. Kjer mrgoli ljudi. Kjer odstopam od okolice.
Čez cel hodnik. Oziram se za znanim obrazom. Na osebo, ki stoji pred menoj pade svetloba, vse ostalo potemni. Kot v počasnem posnetku stečem čez hodnik in padem v objem.
Z velikim srčkastim puloverjem v mislih.
Če so vsi naveličani risanja in se pritožujejo čez vse, je z menoj prav nasprotno. Vsaj danes.
Po celoletni abstinenci vsakotedenskega risanja je bila to najbolj fina stvar. Prav v veselje mi je bilo. In očitno se je tudi odnos do tega kazal v samem rezultatu.
Risali smo še portret kolega, ki je sedel nasproti. Z linijo seveda. Nobenih senčenj. Nobenih dvojnih potez. Nobenega viziranja. Samo risanje. Opazovanje linij, ki potekajo po obrazu, v ozadju. Iskanje ločnice med ploskvami, ki ustvarijo občutek meje. To vse je bilo preneseno na papir. In po 45-minutah je bil rezultat kar zadovoljiv.
No, mimogrede me je profesor še čisto potiho pohvalil. Verjetno mu je bilo blazno všeč, da sem vsrkala vse informacije, ki jih je podajal in jih na papir prenesla v samosvoji obliki.
Takemu začetku se lahko samo priklonim.
In od tu naprej teče nova serija hitrih dogodkov.
Odštevanje minut. Trola. Srečanje. Hitenje. Vlak v zadnjih dveh minutah. Klub študentov. Študentski servis. Tuš. Kosilo. Odhod.
Vrnila sem se nazaj v Ljubljano na eno pijačo. Ali dve.
S kuba libre se nazdravi uspešnim začetkom.
Z družbo, ki bo konec meseca odpotovala nekam bolj zahodno v Evropi.
Sprožilec fotoaparata je pridno sodeloval, ko smo ovekovečili trenutke našega skupnega druženja.
Pogovori so potekali eden čez drugega in naše informacije so se širile med puncami, sedečimi za mizo.
Vsega dobrega je enkrat konec in v zraku ostanejo le obljube za prihajajoče dni. Ta teden sem očitno polno zasedena. In precej leteča.
Kaj če...
Ne vem zakaj me pravzaprav muči ta 'kaj če'. Ker resnici na ljubo - niti nič bilo namenjeno v takšni smeri, da bi se sedaj lahko spraševala.
Ampak, kaj če?
Ob vseh dejstvih in dejavnikih, ki niso bila naklonjena - vse izpodbija samo en kratek trenutek, ki naj ne bi štel. Tu vsa dejstva treščijo med seboj. In na plano pride čista absurdnost. Zdrav razum nasprotuje hrepenenju. In obratno. Vse nasprotuje hrepenenju... Ko je realnost irelativna, ko v domišliji vlado tisto česar v resnici ni.
Zvečer opravim še najbolj kul pogovor in potem potonem v svet sanj.
Jutri me čaka povsem nov dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar