Letos je indijansko poletje prav izrazito. In ne vem ali sem sploh kdaj tako pozno bila v kratkih rokavih, kaj šele v kratkih hlačah. Noro.
Balerinkasto. Z rožnatimi balerinkicami. In visoko speto figo.
Tako ali pa tako so pa vsi nekako izkoristili ta vikend za morje... in z navdušenjem kazali slike sončnih zahodov.
Danes sem grozno.
Čeprav dopoldne sem bila popolnoma navdušena. In sem se z ljudmi dogovarjala za vse mogoče.
Potem se bila besna. Nase. Na svet. Na vesolje.
Nekje na travnikih obsijanih s soncem in toplino sem se pomirila in malo uživala.
Sedaj sem pa samo prestrašena. Na smrt prestrašena. Za jutri. Za naprej. Kaj bo. Kako bo. Ali sem naredila pravo stvar. Kaj naj sama s seboj...
O joj. Doživljam zlom.
Potem sem se pomirila. In šla še enkrat čez cel proces - na hitro.
Misija Evrovizija. Izgleda simpatično, ker nacionala ponavadi zna.
Za Majo Keuc sem bila skoraj prepričana, da je stopila gor Sanja Grohar - samo po videzu. Glas je takoj prepričal nasprotno.
Klemen Slakonja...
Hecni žirantje. Jonas izgleda kot postaran Bergant. Sedaj, ko se je znebil brade. Cel čas gleda v kamero.
Jeej za Tino. Z rožnatimi očali.
Danci A Friend in London na televiziji! Še bolj sem navdušena. Noro. Jeeej.
Za razliki od komercialke na nacionalki so našli sožitje med sodniki.
Spomnim se samo tistega šova Big Father. Kako fino je bilo gledati. Ne te Kmetije, Bare, Big Brotherje in podobno - ko se samo kregajo in to predstavlja cel point.
Tu znajo narediti vsaj simpatičen šov.
Jutri je nov dan.
Nov začetek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar