Misija povabi jih na piškote se je obrnila čisto v nepričakovano smer. Na koncu sem bila jaz tista, ki sem s piškoti bila povabljena/se povabila/spontano končala pri ljudeh, ki sem jih povabila.
Saj veste, če Mohamed ne more h gori, bo šla pa gora do Mohameda. Ni panike.
Baje je to najbolj pogosto ime na svetu. Tako za mimogrede.
Če me spomin ne vara se še nikoli ni zgodilo, da ne bi prišla do Domžal brez neke ovire na cesti. Vedno nekje kopljejo, prenavljajo, gradijo, podirajo. Vedno!
Včeraj sem se soočala s problemom zaprte glavne ceste in sem se izgubila nekje na poti.
Sicer se mi je orientacija, zahvaljujoč tolikokratnem obisku različnih stvari v mestu in dobremu spominu za pot, prišla prav da sem se znašla. McDonalds. Šoping center. Pikčast Mercator. To so bile moje izhodiščne točke.
Vmes sem preklela vse ležeče policaje. Ne vem kaj jim je takšno veselje postavljati povsod kjer se pokaže petdeset metrov ravne ceste brez ovinka. In to najrazličnejše vrste. Od najbolj brutalnih do tistih, ki jih komaj čutiš.
Čajanka. Nadaljevanje. Drugi del. Kakorkoli.
Kar na kovčku sredi postelje. Z zeliščnim in sadnim čajem. Ali nekaj takšnega. Nisem več prepričana. Vem, da je bil en zelenkast, drugi pa bolj temno rdečkaste barve. Tako.
Niso manjkali tudi moji čokoladno-kapljični piškoti. Ja, to bo moja slovenska verzija. Pa, če se postavite na glavo.
Čeprav sva se potem udobno namestili in poskušali gledati film Footloose. Originalna verzija.
Ko naju je pri dobri koncentraciji na film, nekdo precej pošteno prestrašil. Gospodična, ki se je prikradla na obisk nama jo je precej zagodla, da sva malce skočili po konci.
In človek se sploh ne čudi, če mu reče da je vzgojiteljica, ko naju je neprestano poskušala animirati. Kot dva mala otroka.
Nekako se prvi film ni izšel do konca in smo nadaljevali z drugim. Prom. Kjer sva pridobili nekaj dobrih minut tišine in neanimiranja.
Nekako je nastala gneča. In odločitev je padla. Kar na tla.
Potem je šlo vse do jutra. Spanje.
Enodnevni Cene.
Dvajsetletna Kaja.
Pot domov pozno dopoldne je šla lažje. In še predno sem se zavedala je bil avto parkiran pred domačo hišo.
Na mizi pa me je že skoraj čakalo kosilo. Skoraj.
Piščanec in tri vrste krompirja. To si lahko privoščiš le v nedeljo.
Počasi je nastala tudi jabolčna pita, ki se je potem hladila zunaj na okenski polici.
Zvečer sem pa dobila obisk. Ki je prišel na čaj in piškote.
Vedno najdemo neke zanimive stvari na računalniku, ki jih ena ali druga najde na svetovnem spletu in potem tisto komentiramo. Seveda z vsemi najnovejšimi trači in spremljanjem Slakonje v Misiji Evrovizija.
Danes so bile končno pokazale nekakšne potencialne predstavnice Slovenije na Evrosongu. Takšne, ki si jih lahko predstavljaš v vsem spektaklu, ki se dogaja. Sestri Prusnik.
Zaključile smo pa z vsemi videospoti, ki so nastali med serijo The Glee Project.
Ni komentarjev:
Objavite komentar