Ker potem se dan zazdi, kot bi se vikend še malce raztegnil. Čeprav tekam gor in dol po hiši, da opravim vse.
Čas pa leti.
Pečem pito. Ker je včerajšnja izginila v trenutku. Iščem motive. Nekje vmes gledam nove dele serij.
Vse počnem.
Še mlečen riž sem nekje vmes skuhala, pa me je čas prehitel. In v naglici sem odhitela proti prevozu do Ljubljane. Ostal je na mizi. Še vroč in ravnokar narejen.
Nisem se zavedala koliko je ura. In gledala sem napačen vozen red.
Ampak vlak mi kljub vsemu ni ušel izpred nosu in prispela sem v živahno Ljubljano.
Če povem, da je bilo pol štirih, potem si lahko predstavljate množico migrantov, ki hiti proti domu z vsem kar se vozi.
Dobila sem raznobarvne A3 mapice. Ker imamo povsod toliko dela, da rabim za vsak predmet svojo.
Ampak tam v Konzorciju so se vsi tako počasi obračali, jaz pa sem skozi okno opazovala kdaj mi bo dvajsetica odpeljala.
Prej je bilo obratno. Ni bilo ne duha in sluha o njej. Na ekranu pa se je '6 min' pojavljajo kar nekaj dobrih minut.
Od Pošte do Kardeljeve ploščadi smo potrebovali natanko pol ure. Grozno.
Ravno toliko, da sem se šla lahko akademskih 15.
Ob živce me spravlja ta profesor. Imam tak grozen občutek besa, kot sem ga imela takrat, ko sem priletela ven iz tistega prostora, kjer je nekdo pridigal in mi je iz nosnic uhajala para. Ne dobesedno, ampak tako risankasto si lahko predstavljamo.
Danes sicer v malce bolj omiljeni obliki. Me je pa našlo to razpoloženje.
Sicer niti ne vem zakaj natančno. Ampak verjetno nekje vmes med videoposnetki, njegovimi komentarji, odgovori na vprašanja in trditvijo, da ena in ena ni dva. Čeprav je seštevanje poskušal dokazati z množenjem.
Še vedno ne vem kje vmes se je zgubil. Čeprav tista teza oziroma predstava, da ima diagonala kvadrata luknjo je kar zanimiva. Glede na to, da se koren iz dva nikoli ne konča.
Mislim, da si ne znamo predstavljati neskončnosti in to nas neznansko muči. Vse bi imeli oprijemljivo. Čeprav 'to ni pipa'.
Ni komentarjev:
Objavite komentar