Mastne črke

Ostrina jesenskega hladu je potrkala na vrata. Zunaj se je čuti, ko se zareže ob kožo.
Vreme v jesenskem in spomladanskem času je prav muhasto in nenavadno. Pravzaprav ni čisto nič po godu.
Zjutraj se grejem ob toploto same sebe. Popoldne pa me skuha do konca in ne vem kaj bi naredila. To ni normalno! Temperaturne razlike za 15, 20 stopinj.

Preklete linije.
Nikjer noben jasno ne pojasni, kaj za vraga naj bi katera predstavljala. Pomojem še sami ne vedno in jaz naj sedaj odkrivam svet.
In zaspala bom z glavo na listu. Sem že dovolj lisasta od prejšnje kompozicije in sem na koncu izgledala kot zebra po rokah.
Vse mi gre blazno na živce in nič ne najdem kar bi morala. Ali kar iščem.

No, čez dan je bilo vse skupaj malo drugače. Sedaj pa čutim samo en velik pritisk in nisem za prenašat.
Ni važno...

Vse skupaj gre očitno samo v moji glavi precej hitreje kot se v resnici dogaja. Šele tretji dan. Tretji! Jaz pa sem, kot bi šel že en mesec naokoli.
Danes je bilo nekaj na splošno v povezavi z našim nazivom in načrtovanjem. Saj je bilo super zanimivo, samo se nekako ne spomnim zakaj se je pravzaprav šlo.
V glavi mi ostajajo neke blede podobe ovitkov za zgoščenke, celostnih podob, ovojnic za knjige. Mislim, da so to naši projekti za letos. No, ko bo prišel čas za to.
Zaenkrat je bilo predavanje zanimivo. Z vsemi dodatki o parkiranju pred šolo. Ampak je šlo nekako že ven iz moje glave.

Uredila sem še mesečno vozovnico. Sedaj me čakajo samo še boni. Sploh se mi ne da lotit tega, ampak očitno bo enkrat potrebno.
Ker prehranjevanje je trenutno prešlo v slabo navado. Le, ko utegnem in takih trenutkov v dnevu ni prav veliko.
Pomojem me bo to leto še bolj izčrpalo kot lansko.
Vse izgleda tako individualno in kot da ljudje sploh ne želijo navezati stikov. Saj ne da bi jaz delala kaj v tej smeri. Preprosto se mi ne da ukvarjati z ljudmi.
Pač so tam. Se pozdravimo in potem smo tako ali pa tako vsak soočeni s svojo belino papirja.
O joj. Če bi sama sebe poslušala, bi se zgrozila.

Resno je prav smešna beseda, kar je čisto resna ugotovitev danes.
Izpadi smeha. Sežiganje. Čajčkanje. To je bila tematika današnjega obiska tam blizu glavne točke, kamor se da kam priti s trolami.
V starem ljubljanskem stanovanju. Kjer so vrata mogočna in kukala magična. Kjer se prostori zdijo kot labirint, ki te vodi v neznano.

Pred tem sem se pa znašla še v trgovini. H&M, kakopak.
Zadnjič sem na internetu zasledila lušten plašček in danes se nekako morala preizkusiti lastno srečo. Kako pristaja v živo.
Povem, da je bil rezultat več ko dober, saj sedaj obdaja stol v moji sobi. Še prekmalu bo mene, ko se temperature nevarno spuščajo.

Ko mi je uspelo priti domov sem pa končala še na enem finem sprehodu.
Tako - dve punci, dva psa, dva mobitela. In svet srčkaste oblike.

Sunrise Avenue - Fairytale Gone Bad