Lonely Boy and Queen B.
Danes sem bila že večkrat prepričana, da to ni drugi dan. Verjela sem, da je že drugi teden. Pa so me ljudje vedno znova morali prepričati v nasprotno.
Zdi se mi kot da je že neskončno dolgo odkar sem se vrnila nazaj v Ljubljano. No, ne ravno dobesedno ampak tako vsakodnevno.
Verjetno takšen občutek ravno zaradi včerajšnjega dne.
Vsak dan en predmet. Pet šolskih ur.
Smo kot bi se znašli v osnovnošolskih časih. Še naloge imamo toliko. V dveh dneh že dva seznama.
Trenutno sem najdalje prišla, da sem si nabavila dva lumpi risalna bloka. Ostalo še čaka name, a moj koledarček je počečkan z vsemi stvarmi za katere sem dogovorjena.
Danes sem se znašla v deja vu-ju. Poslušala sem o barvnih mešanjih, barvnih krogih in teh stvareh. Že tretjič.
Ker iz tega sem že naredila maturo iz likovne teorije. In iz tega sem že naredila izpit za tiskarske postopke.
Ampak v resnici to čisto nič ne šteje, tako da - jovo na novo.
Profesorica izgleda kot Kresalova in predava podobno kot so bili predavani tiskarski postopki. Mogoče ne tako "pravljično" doživeto. Ne vem kaj je s to snovjo, da se jo tako predava. Se mora?
Saj sem že omenjala, da se mi to drugače zdi izredno zanimivo.
Čeprav sem vmes slišala par nepravilnosti. To je tako, ko imam podlago - takšno s tiskarskega vidika.
Če smo na koncu v tišini sedeli dvajset minut in pogledovali od enega do drugega, ko nas ni ravno hotela spustiti domov. Ker nismo bili pripravljeni. Ker smo naredili tisto, kar je od nas želela. Ker se nam ni dalo več.
Ker sem imela v mislih samo to ali bom imela dovolj časa, da srečam moji bivši sošolki/kolegici.
Kljub vsemu se je zadnje komaj sešlo. In to še precej zanimivo.
Kje sem se znašla. Na NTF-ju. V tisti vijolični stavbi, ki sem jo nazadnje še z zadnjim pogledom nanjo - pustila za seboj.
Ta občutek je ostal. Ni bila več "moja" stavba. Ni več moj faks. Čutila sem.
To pravim samo zato, ker je sicer izgledalo kot da se čisto nič ni spremenilo. Razen jaz. Vse je isto. Dogajanje. Ljudje. Občutki prostorov. Stopnišča. Čakanje. Klopce. Smeh.
Vse je isto, le mene zares ni bilo tam. Ker prej me je tudi zmanjkovalo, ampak drugače.
Vsi znani obrazi. Vsi znani pozdravi in veliki nasmehi. Klepet, ki je krajšal čas. Ki nas je spravil v dobro voljo.
Ampak še predno smo dodobra začeli je že ura prehitela čas in predavanja so se začela.
In najboljši občutek? Ko sem se obrnila, pozdravila v slovo in odhitela po stopnišču navzdol proti izhodnim vratom. Brez kančka slabe vesti.
No, razen tega da nisem več sošolka tem kulj ljudem.
Iz centra sem se vrnila nazaj proti domu. Kjer me je čakal zaključek študentskega dneva. Za danes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar