Sicer pa ne vem, če bi komu verjela, da smo še vedno oktobra. Vsaj danes ne.
Predvideno sem obula škornje za dež. Nisem pa na glavo postavila očal. Rokavice pa so ostale v avtu. V mojo škodo.
Pikica pri pikici. Danes je bil svet precej pikčast.
Od dežnika do škornjev. Do srajčke, ki se je pojavila na hodniku. Do šala. Še enega dežnika in naloge, ki smo jo pacali skupaj na faksu.
Pikica pri pikici, saj pravim. Svet je bil pikčast in če danes kaj pikčastega sanjam - se ne bom čudila.
Vreme je prineslo sneg. Prav zares. Začelo se je nekje v Ljubljani med časom vaj, ko smo vsi zrli skozi okno na desni in ugotavljali ali res sneži.
Najbolj ironično dejstvo je, da se je razpravljalo o kepanju, ki je bilo skrito nekje v današnjem Žurnalu.
Zanimiva naključja. Ali pač?
Danes je vse skupaj sam en velik del naključij. Tak občutek sem dobila.
Čeprav, ko sem prišla domov - tam je bilo šele snega.
Mislim ne toliko kolikor ravnokar pretiravam, ampak nekaj snežink pa definitivno več kot v Ljubljani.
Avto je bil bel bel. Še bolj kot ponavadi.
Na cesti se je vse skupaj premikalo predvsem po polžje. Čeprav je avto že primerno obut za zimo.
Pa ravno danes, ko nisem bila pri volji za 'cijazenje' po cestah.
In to ni bilo edino. Še enkrat zvečer sem se vrnila v Ljubljano in to je bilo nekaj.
Zunaj je bil mraz. Obdal je moje roke, stopala in nos.
Drevesa so se pod težo beline pomešane z vodo klonile k zemlji. Naredili so se loki. Izgledalo je, kot da se klanjajo. Kot da žalujejo.
Vse skupaj je kot opozorilo. Zdi se mi, da gre počasi nekaj hudo narobe.
Avto naju je poškropil z druge strani ceste. Z druge strani!
Pač, stvar je taka in stoji tako. Noč. Dež pomešan s snegom. Megla. Vidljivost v k. Brisalci na vsak drug zamah učinkoviti. Preklopila sem si na radiu. In kaj slišim.
Vest o tem, da se na gorenjski avtocesti med odsekom Torovo in Vodicami nekdo vozi v nasprotno smer. In kje sem se jaz nahajala. Malo pred Torovim.
Skratka. Mislim, da sem malce otrpnila za volanom tisti trenutek. Ampak to je bilo to. Nekako sem raje imela en avto pred seboj. Skratka tako oprezna verjetno še nisem bila. Čakala sem, da se vsak čas pred menoj pojavijo luči. Pa na srečo nič ni bilo. Verjetno je bilo mimo malo prej. Na srečo, saj pravim.
Ampak je bilo nekaj zelo napetih trenutkov. Ni kaj. In baje ni bil avto ampak še celo motorist. Grozno.
In potem sem v tej svoji preplašenosti avto tako parkirala, da se reče Vi.
Spravila sem ga bočno v luknjo, ki je bila dokaj kaj večja od dolžine mojega avtomobila. Z vidljivostjo enako nič. Zarošena zadnja in stranska stekla so kljub neuspešnim poskusom odrositve ostala meglena. Pa je zato šlo vse skupaj bolj kot ne po občutku.
Rezultat. Tako parkiran avto, kot tisti zelen iz Fordove reklame. S sistemom za bočno parkiranje. Ampak v razdalji, ki je prikazana v drugi sceni, ko avto že miruje. Ne prvi, ko je le-ta veliko večja.
Kaj mi bo tak sistem, ko pa imam tako dobre gene.
Aja "Pancake Party" pri Američanih. Ja.
Bilo je fino. In vse.
Samo za trenutek, en sam trenutek, ko sem sedela na kavču, kjer sem sedela že velikokra poprej, se mi je zazdelo, da vidim znane obraze. Da slišim znane glasove in da bom, ko bom vstopila v kuhinjo videla vse ljudi, ki sem jih gledala lansko leto. Ampak realnost je kmalu prišla nazaj v mene in sem se zavedala, da je to zgolj nehvaležna iluzija.
Saj je drugače. To je pričakovano.
Ampak to ne pomeni, da je slabo. Ljudje zgledajo v redu. Zapadli smo v nekaj zanimivih debat in nekateri so res prav kul. Kako se bo obrnilo, bo prinesel čas.
Ampak občutek po druženju s prejšnjo skupino še vedno obstaja. Super je bilo.
Palačinke. No, nisem ravno pristaš ameriških. Preveč je zame. In po sirupu mi je slabo. Mislim, da se bom z največjim veseljem držala naših.
Ni komentarjev:
Objavite komentar