Sprejeta

Iz C in D sem letos prešla na A.
V tistem pismu, ki ga pošlje univerza. In pod A piše "A želja je uresničena".
Kako kul.
Še vedno ne morem čisto verjeti in dojeti. Že petkrat sem šla celoten seznam skozi. Preverila vse številke in vse.
Naj me prosim kdo uščipne.


Da grem lepo od začetka.
Že marca sem čisto potiho oddala prošnjo. Po pogovoru z mojim bivšim profesorjem za risanje. In nisem omenjala nobenemu.
Sicer se človek slej ko prej izda s takšno stvarjo. Tudi meni je uspelo.
Potem pa je prišel mesec prej. Ko sem se zavedala, da moram skupaj zmetati mapo. Čisto nepričakovano. Mislim sem že slišala o tem, samo nisem vedela, da se gre zares.
In dva tedna nazaj sem končno čisto potiho naglas povedala, da sem opravila s sprejemnimi.
Kako dobro. No, to so mi potrdili danes.
Dovolj za sprejem.
Nisem hotela imeti prevelikih pričakovanj.

In danes sem slišala, da se dobiva pošta o sprejemu.
Videla sem poštarja zjutraj. Pripeljal se je in odpeljal. Prinesel pa nič. Zame.
Pa sem si rekla, bo pa jutri. Ali pa v teh dneh.

In potem se zvečer pojavi teta s pismi. Da je poštar po nesreči nekaj prinesel k njim. Da verjetno nestrpno pričakujemo. Nekaj.
In tu pride trenutek, ko v rokah držiš pismo z naslovom Univerze v Ljubljani v zgornjem levem kotu. Takoj sem vedela za kaj se je šlo.
Ampak presenetilo me je, ko sem videla A. Dobila sem A. Želja se mi je uresničila.
Vztrajala sem. Neverjetno.

In čeprav nisem prejšnje leto dobila tisto, kar sem želela, ga za nič ne bi vzela stran. Ne gledam na to, da sem ga izgubila - ampak da sem iz njega izčrpala veliko več kot bi pričakovala. Pridobila sem, nič ni bilo izgubljenega. Tudi reševanje matematike ne.

Prva misel, ki mi je prišla na pamet je bila: kdaj referat dela.
Druga: kemije se ne rabim učit.
In šele nekje potem me je zadelo, da sem dejansko opravila. No, pričakujem še pošto s faksa.
Sedaj imam počitnice do oktobra. Brez učenja. Brez skrbi za preostale izpite. Še enkrat sem si jih podaljšala. Pa pravijo, da jih imaš samo enkrat v življenju tako dolge.

Počasi bom te misli zložila skupaj. Čisto počasi.

Po sedmih urah sem se ulegla na kavč iz zaspala. Potem pa pride zaplet.
Zbudim se okoli petih. Popoldne. Čisto počasi sproduciram in zajamem preveliko količino svetlobe in odtavam proti kopalnici. Iz wc-ja se namenim točno pred lijak, kjer si začnem umivati roke. Nato pograbim po zobni krtački. Nanjo nanesem zobno pasto in si začnem drgniti zobe. Kot bi bilo zjutraj. Tisti ritual, ki ga počneš vsako jutro in je vse popolnoma avtomatično, brez zavedanja. Šele nekje na polovici me je predramilo in sama sebi sem se začela smejati. Doumela sem, da sem padla v rutino. Jutranjo ob petih popoldne.
To pa je prigoda.
Človek velikokrat počne stvari odsotno. Refleksno.
In šele, ko sem videla kaj počnem, takrat me je udarilo. Takrat je nastopil smeh in usta polna spenjene zobne paste. Kako butasta sem lahko.

Sprehod. Z mamo in Ronom. Čez polja. Čez drm in strm.
Muha na zaslonu.

Amy Adams - That's How You Know