Ni vsak dan takšen, ko se gospa ustavi v krožišču in te "počaka".
In ni vsak dan tak, ko te čaka izlet na drugo stran Karavank.
Figure v izložbi eni izmed trgovin, ki so se mi zdele blazno zanimive in inspirativne. Tako bizarno kulj so.
Extremely Loud & Incredibly Close. Ekstremno glasno in neverjetno blizu.
Ostajam brez besed. Samo strmeča v zaslon, ko se pojavlja odjavna špica. V najbolj pozitivnem smislu sem presenečena nad filmom. Sicer ponovno oživet dogodek, ki je New York zaznamoval. Tisti na datum 11. septembra. Ubistvu je najbolj zanimiv del filma dečkov oče v vlogi Toma Hanksa in to očetovo razmišlanje ter prikazovanje stvari. Naloge, ki pripravijo fanta, da se odpravi na različne dogodivščine. Fascinira me to kako načrtuje stvari. Kako jih zapisuje. Kako jih vizualno prikažejo - vse te zvezke, razpredelnice, mape in načrte. In dedek z beležnico.
Oksimoron. Dve nasprotujoči si besedi.
Kaj mi pomaga dobro povrpečje, možnost nakupa karte za jutrišnjo predstavo z 80% popustom, če nisem mogla dobiti niti potrjenega povrpečja. Ker si ga lahko natisnem, ampak ne velja, ker nima žiga od faksa, tako so mi rekli na blagajni Križank. Saj sem hotela po to na faks in mi je rekla na referatu, da je moje povrpečje ravno poslala po pošti in naj ne hodim tja. Na pošti so mi pa rekli, da jo bom dobila šele v ponedeljek.
Preprosto nimam sreče. Res nimam sreče. Čeprav sem v zadnjem času zbila kar precej kozarcev. Vključno z današnjim dnem.
Zakaj smo sestavljeni tako, da si ves čas nekaj želimo?
Načrti ne gredo dobro od rok, če jih načrtujem jaz. Če pa se zgodi spontan izlet v Avstrijo, potem to bolje funkcionira. Danes so me popolnoma presenetili, ko sem obupala nad pošto in možnostjo pridobitve kart za Čarovnice iz Eastwicka, ki bi jih lahko jutri gledala. Napovedal se je izlet v Ikeo. In skupaj z materjo sva sabo vzeli še mamo. Po nekaj minutnem prepričevanju, naj se nama pridruži na enem takšnem izletu. Ker - zakaj pa ne?
Torej obožujem te izlete. Ko greš kar tako nekam in se imaš fino. Brez skrbi in brez kakršnihkoli želja. Samo greš.
Domov pa se vrneš z zalogo okvirjev iz Ikeje. Nekaj drobnarijami za peko in luškanim mini pladnjem. S svetlo mint hlačami. Samo zato, ker so tako grozno kulj barve. S pikčasto jopico. Ker se to kupije na poletnih razprodajah. In s srčkasto majico. Ker pač ima srčke.
Videla sem lisico na naši strani ovinkov iz Ljubelja. Videla sem en kup konjev ob cesti za katere vedno ugibamo število, ker so skoraj vedno tam nekje. In prikupnega pasjega mladička zlatega prinašalca sredi trgovskega centra.
In važno, da je sledilo kosilo v Ikejini restavracji. Ker včasih se gre samo zaradi tega v Ikejo. Zaradi mesnih kroglic.
Vedno znova pa navdušena nad pliškoti tam na koncu obhoda.
In ni vsak dan tak, ko te čaka izlet na drugo stran Karavank.
Figure v izložbi eni izmed trgovin, ki so se mi zdele blazno zanimive in inspirativne. Tako bizarno kulj so.
Extremely Loud & Incredibly Close. Ekstremno glasno in neverjetno blizu.
Ostajam brez besed. Samo strmeča v zaslon, ko se pojavlja odjavna špica. V najbolj pozitivnem smislu sem presenečena nad filmom. Sicer ponovno oživet dogodek, ki je New York zaznamoval. Tisti na datum 11. septembra. Ubistvu je najbolj zanimiv del filma dečkov oče v vlogi Toma Hanksa in to očetovo razmišlanje ter prikazovanje stvari. Naloge, ki pripravijo fanta, da se odpravi na različne dogodivščine. Fascinira me to kako načrtuje stvari. Kako jih zapisuje. Kako jih vizualno prikažejo - vse te zvezke, razpredelnice, mape in načrte. In dedek z beležnico.
Oksimoron. Dve nasprotujoči si besedi.
Kaj mi pomaga dobro povrpečje, možnost nakupa karte za jutrišnjo predstavo z 80% popustom, če nisem mogla dobiti niti potrjenega povrpečja. Ker si ga lahko natisnem, ampak ne velja, ker nima žiga od faksa, tako so mi rekli na blagajni Križank. Saj sem hotela po to na faks in mi je rekla na referatu, da je moje povrpečje ravno poslala po pošti in naj ne hodim tja. Na pošti so mi pa rekli, da jo bom dobila šele v ponedeljek.
Preprosto nimam sreče. Res nimam sreče. Čeprav sem v zadnjem času zbila kar precej kozarcev. Vključno z današnjim dnem.
Zakaj smo sestavljeni tako, da si ves čas nekaj želimo?
Načrti ne gredo dobro od rok, če jih načrtujem jaz. Če pa se zgodi spontan izlet v Avstrijo, potem to bolje funkcionira. Danes so me popolnoma presenetili, ko sem obupala nad pošto in možnostjo pridobitve kart za Čarovnice iz Eastwicka, ki bi jih lahko jutri gledala. Napovedal se je izlet v Ikeo. In skupaj z materjo sva sabo vzeli še mamo. Po nekaj minutnem prepričevanju, naj se nama pridruži na enem takšnem izletu. Ker - zakaj pa ne?
Torej obožujem te izlete. Ko greš kar tako nekam in se imaš fino. Brez skrbi in brez kakršnihkoli želja. Samo greš.
Domov pa se vrneš z zalogo okvirjev iz Ikeje. Nekaj drobnarijami za peko in luškanim mini pladnjem. S svetlo mint hlačami. Samo zato, ker so tako grozno kulj barve. S pikčasto jopico. Ker se to kupije na poletnih razprodajah. In s srčkasto majico. Ker pač ima srčke.
Videla sem lisico na naši strani ovinkov iz Ljubelja. Videla sem en kup konjev ob cesti za katere vedno ugibamo število, ker so skoraj vedno tam nekje. In prikupnega pasjega mladička zlatega prinašalca sredi trgovskega centra.
In važno, da je sledilo kosilo v Ikejini restavracji. Ker včasih se gre samo zaradi tega v Ikejo. Zaradi mesnih kroglic.
Vedno znova pa navdušena nad pliškoti tam na koncu obhoda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar