Snow White and the Huntsman. Še druga letošnja izvedba sneguljčice. Bolj temačna. Z angleškim naglasom.
Ena mala v kinu je bila presenečna kako grozljivo je vse skupaj izpadlo - ja, to niso več tiste nedolžne pravljice za otroke. Ki sicer nikoli niso izgledale tako nedolžno, kot smo se jih mi spominjali. Saj v večini primerov Kristen čisto dobro sprejemam v njenih vlogah, ampak sneguljčica nekako ni najbolj posrečena. Njena tipična mimika in način premikanja, obnašanja in reagiranja na določene stvari vso teoretično "milino" naredita bolj grobo. Malo ne dekliško. Ko pa ji ob bok postavijo Charlize Theron v vlogi zlobne kraljice, pa lahko preprosto zbledi.
Zgodba se je malenkost oddaljila od Grimmove pravljice. V določenem momentu.
Včasih se sploh ne zavedam, ali pa si zgolj ne znam predstavljati, kako bi izgledale tiste narisane začarane stvari v resnici. Film jih kar dobro prikaže. Te prizore v začaranem gozdu.
Nisem vedela oziroma nismo vedeli, kam bi uvrstili brata Grimm. No, sedaj sem pogruntala da sta bila Nemca.
Rock of Ages. Moja naklonjenost k mjuziklom ostaja. Malo znanih in malo manj znanih komadov. Tom Cruise kot neka rockovska zvezda. Russell Brand in Alec Baldwin pa več kot prijatelja. V primerjavi s sneguljčico sva bili obe bolj navdušeni nad tem filmom.
Še ena ameriška želja po uspehu in uresničitvi sanj. Ker uresničitev sanj ima zelo pomembno vlogo v zgodbi mjuzikla. Vsaj tako je razvidno iz marsikaterih.
Skupno kuhanje kosila. Ne tako zelo enostavno kot se na prvi pogled zdi. Različna nesoglasja, kompliciranja in podobne zgodbe. Vendar se to nikjer ni poznalo, ker so se krožniki spraznili. Bučke in posrečeno skuhan riž.
Ko se dve mojstrici lotita kuhanja riža in nobena nima pojma, kako bi to potekalo - iz tega nastane en perfektno kuhan riž. Resno.
Prebrala sem Potovanje duš.
Kaj menim? Všeč mi je. Celotna ideja o kateri knjiga pravzaprav govori, le da se skozi tiste hipnotične intervjuje izvejo marsikatere zanimive podrobnosti in se ustvari nekakšna predstava o tem, kako naj bi vse skupaj potekalo, ko bomo šli v svetlobo.
Če verjeti? Kakor komu. Jaz menim, da je to "resnično". Da se učimo in razvijamo. Da potujemo skozi različna življenja in poskušamo odnesti najboljše od njih. Da je vse z nekim namenom.
Verjetno me je najbolj zmedla oziroma presenetila, saj ne vem kako bi izrazila, tista pripoved o "sobi s projekcijo prihodnosti" in da imamo toliko proste roke, da obstajajo alternative. Da je nekaj določenega, ampak nismo lutke katerih zgodba je predvidena. Da imamo kljub vsemu vpliv in odločitev kako se stvari obrnejo. Da razen grobe obnove ne vemo vseh podrobnosti.
Saj sem bila že v knjižnici in vzela še eno takšno branje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar