Po celem tednu neprestane družbe, je danes kar malo čudno, ko sem ostala spet sama. Še vedno pričakujem, da bo kdo lačen. Ležal v dnevni in gledal kakšen film. Da se bo ustvarjalo za mizo in se trikrat preoblačilo.
Vendar je dopusta konec.
Poleg tega pa imam še občutek, da dolgo ne bom nobenega videla. Res se počutim, kot da bodo vsi za nekaj časa odšli in postali popolnoma nedosegljivi. Kot da se bo svet umaknil stran od mene. Ker jaz bom še vedno tu.
Prav takšen občutek me daje. Kot bi bilo slovo.
Zatišje pred nevihto. Ali nekaj takšnega.
Zjutraj sem bila dvakrat zbujena.
Prvič, ker so se včerajšni načrti popolnoma spremenili in je bilo potrebno ujeti tisti vlak deset čez šesto.
Drugič pa ker je bilo malo kasnejše jutro rezervirano za eno takšno sproščujočo-masažno terapijo. Ravno, ko sem nazaj zadremala sem bila že pokonci.
Nekako me nič ne more preveč sprostiti, ker sem še vedno zategnjena. Malo manj, ampak še vedno čutim moj vrat. Za katerega mi je bilo rečeno, da je kot iz betona. Tako prekleto zategnjen in napet.
Zgodi se, da je ravno pravšnja sezona za kupovanje zimske obutve. Morda je pa res samo današnji dan takšen. Ker smo se družinsko spravila v nakup škornjev. Ali takšne precej zimske obutve.
Torej iz trgovine smo prišli vsak s svojo vrečo. Čisto nenamenoma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar