In tako sem nabasala en fajn prepih in obležala. Nemočna. Z bolečinami.
Včeraj popolnoma onemogočena, ker me je mišica od vratu tja proti rami prav trgala in bolela. V nekem trenutku tako zelo močno, da vse kar sem povedala je bilo izrečeno na robu joka.
Ampak nekako je nekaj počitka in nekaj maže z kremo botrovalo temu, da sedaj dokaj normalno funkcioniram.
Ko sem pa mislila, da je vsega že konec in da sem veliko bolje - no takrat sem pa v ogledalu zagledala podobo, ki je bila vedno manj podobna meni.
Izgledam kot zombi. Zombi z zabuhlimi očmi in urbano turkiznimi nohti.
Obkladki iz kamilice so danes najbolj potrošna roba in mati so dejali, da izgledam kot kakšna filmska diva, ko ležim na postelji z dvema obročkoma na očeh. No, izgledam vse prej kot to.
Vse utripa in moj videz daje vtis, kot da že mesece nisem dobro spala za povrh me je pa pičila še čebela. To bo pravi vpis - kako izgleda situacija na ven.
Teli poletni dnevi so vse prej kot uživancija. Preveč sem občutljiva na najmanjši prepih.
Ko imaš okoli sebe še tri družinske člane in enega psa - se vedno najde nekdo, ki ne zapre dobro vrat in nevede se zrak pretaka naokoli. Tako potuhnjeno.
Poletje prinaša samo en kup težav. Ne razumem, kako ga lahko vsi obožujejo. Jaz vidim samo probleme.
V stanju, ko je že vse spalo in ko sem strmela v strop, ker sem tako ali pa tako cel dan prespala - v tem času sem nekako prišla do sklepa, da bo vseeno, če pogledam kakšen film.
In sem tudi ga. No, enega sem dokončala in drugega tudi. Oba s starejšo generacijo igralcev. In oba dobra.
Driving Miss Daisy. Če ta Morgan Freeman ni pojava, potem pa nihče ni. Dejanska živa legenda med igralci. In mislim, da bodo morali spremeniti sliko na Sikstinski kapeli in namesto dosedanje podobe boga tja uvrstiti kar obraz Freemana. Ha.
Zgodba o prijateljstvu. V času, ko se je svet delil po barvah. Njenem nenavadnem začetku. Kako se je razvilo skozi vsa leta in kako se je končalo. Prijateljstvo je nekaj, kar moramo cenit.
The Best Exotic Marigold Hotel. Zgodba o skupini ljudi v zlatih letih. Ko odidejo v obljubljeno deželo Indijo koromandijo, da zaužijejo še zadnje najboljše trenutke, ki jih ponuja življenje. Se znajdejo pred kruto realnostjo in zaživijo nova življenja. Inspirajoča zgodba malo drugačne generacije v vrvežu barv, hrupa in življenja.
Najboljši moto filma je - vse bo v redu na koncu, če ni v redu, potem še ni konec.
Sploh se nisem zavedala, da je Maggie Smith tako zabavna. Kot profesorica McHuddura/McGonngall. je bila vedno tako stroga - razen njen komični vložek v zadnjem delu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar