četrtek, 5. julij 2012

Zabuhli podočnjaki

Ta jutra mi morda niso najbolj naklonjena. Zbujam se tako kot bi me kaj pičilo. Podočnjaki postanejo prave male napihljive blazinice oziroma mali kupčki.
Vse skupaj mi daje nenavaden občutek, da se potem potapljam v čaj iz kamilic. Ter z zaprtimi očmi in namočenimi vatami na očeh ležim v dolžini celotnega kavča.
Ja, jutra niso ravno moja vrnila. Ali najljubši del dneva. Preprosto je najin odnos neprizanesljiv.

Another Earth. Kaj, če bi obstajala Zemlja, ki bi bila ogledalo naše in na kateri bi vsak jaz obstajal v še eni različici in počel enako kot tisti na drugem planetu. Kaj bi povedali svoji zrcalni podobi, če bi jo srečali in kako bi to potekalo? In kaj, če se v določenem momentu zrcalo zarosi in se poti razideta, ter se stvari začnejo vrteti v drugo smer?
Torej film morda odpira ta vprašanja, ker v resnici poda le redko odgovor na kakšno takšno in podobno vprašanje. Z vsakim prizorom pa jih lahko odpre mnogo. Lahko izzove v nas največje dvome in to, da začnemo vzporedno uporabljati domišljijo ter ugotavljati - kako?
Film, ker so dejanja večja od besed, ker se bolj malo govori. Film, ki preprosto zaključi z dvomom.
Bizarno.
Film, ki postreže z idejo. Te napelje vse okoli nje in te pusti z njo na koncu. V čisto zadnji sceni, ko ti popolnoma nič več ni jasno.
Kaj? Zakaj? Kako?
Skrata, zanimivo. Zanimivo...

The Iron Lady. Železna lady. Nisem najbolj navdušena nad tem filmom. Že pred časom sem začela z gledanjem, ampak se je preprosto ustavilo in vse skupaj končalo nekje na seznamu negledljivega. Ker je rahlo dolgočasen in se vleče prve pol ure. No, potem se nekako razvije. Čeprav me dogodki in vse skupaj malo mede, ko te zgodovine sploh ne poznam. Morda je to čisto drugače v primerjavi z vsemi, ki so vsaj poznali ali so celo doživljali to. Ampak čez Meryl Streep pa nimam nič za reči. Dobiš občutek, da se je res pripravila za vlogo. In je bil letošnji oskar popolnoma zaslužen.

Ko bi se vsaj lotila česa. Morda bi takrat steklo. Ker seznam postaja vedno daljši.
Samo en kup stvari je za narediti.
Tisti občutek, ko se ne moreš in ne moreš lotit, ampak ko enkrat začneš pa ni več nobenih ovir.

Skype je tehnologija, ki je že nekaj časa mirovala. Dobro je bilo vse skupaj znova malo zagnati.

Harry Nilsson - Put The Lime In The Coconut


Ni komentarjev:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...