Slovenci ne maramo Italijanov. Ker je Trst naš.
Ne maramo Hrvatov. Ker nam kradejo morje.
Ne maramo Avstrijcev. Ker so si prisvojili Koroško.
Ne maramo Madžarov. Ker nam niti lastne manjšine ne pustijo.
Regije se med seboj ne marajo. Saj veste, kako nanese beseda, ko pride do Primorcev, Štajercev, Gorenjcev, Dolenjcev in sploh Ljubljančanov.
Ne maramo sosedov.
Tudi družinski odnosi v osnovi nekako pešajo.
Do tujcev znamo biti nestrpni.
Torej nauk te zgodbe je, da Slovenci v osnovi ne maramo nikogar, ne zaupamo nikomur in smo podrejeni sistemu že stoletja. Kot hlapci.
Če pa pridemo na vrh, nam to stopi v glavo in še predno se zavemo pribijemo grobo ob tla.
Samo zgolj zanimiva misel, ki se je pojavila danes nekje med pogovori.
Izgubila sem naslov. Za današnjo objavo. Že dvakrat. Mislim, nekje v mislih se je izgubil.
Imam maratonsko risanje. Niti nisem prepričana, če je vse skupaj vsaj približno podobno zahtevanemu. Ampak bo kar bo. Jaz imam še vedno goro dela pred seboj.
In že sedaj me vse boli. Sklepam, da se to samo še stopnjuje.
Luna ima velik radij okoli sebe. Ponavadi tista mala meglica pomeni, da bo slabo vreme. Ampak kaj pa ta velikanska? Za razširjeno dlan velika. Izgleda kot opozorilo.
Naša predavanja zvenijo zelo učeno in strokovno. Ampak to na precej prisiljenem nivoju.
Danes sem se pri drugi polovici namreč zabavala z vsemi besedami in besednimi zvezami, ki jih je izrekla.
Mislim, da bom seznam pustila za jutrišnje razvozlavanje. Delo me čaka. In spanje!
Teli četrtki me ubijajo.
Četrtek ni moja noč.
3 komentarji:
V redu si napisala, kljub vsemu.
hihi, se strinjam glede učenosti in prisiljenosti, komaj čakam seznam da vidim koliko predavanja sm prespala :)
Vse kar lahko rečem na zapis o Slovencih je :D (čeprav žalostno, temu se ne bi smela smejati, samo ko si pa tako napisala :)).
Objavite komentar