Vogalnik

Danes se je v jutru odpiral čudovit pogled na svet. In danes je bil mali zeleni fotoaparat prav dejavna stvar. Poslikala sem večinoma vse kar je prišlo pod roke.

Ne da je bilo neverjetno, prav magično jutro se je raztezalo nad polji. Zlatorumeno sonce se je dvigovalo nad nizkimi meglicami med drevesi, ki so osamljeno stali v kulisi čudovitega, naravnega čudesa.
Oh, jutra.

Torej kratek sestavek včerajšnjih učenih in prisiljenih predavanj.
Pasivna vizija o stvarnosti. Abstraktna vizija udejanjena z likovnimi sredstvi. Kozmični zkoni oblikovanja materije. Paralela. Intuitivne vednosti. Mimetično. Konstrukcija notranje podobe. Zaznava odprtosti. Senzibeliteta. Senzibilnost. Energetska dimenzija umetnosti. Kromovno. Koncept. Monokromatska slika. Abstrahiranje sveta. Stilizacij. Reprodukcija.
In še polno tega je bilo. Skratka, ko cel čas poslušaš takšne stvari se ti počasi začne spati.

Svet je bil polno prazen. Vsa množica ljudi, vsi tujci naokoli.
Na faks že tako pridem prezgodaj, zaradi razporeda vlakov, ampak danes vse do zadnjega trenutka ni bilo žive duše.

Zdi se mi, da sem se naučila cenit to kar imam letos. Ker drugače dojemaš stvari, ko si se po enem letu vpisal, kamor si si zares želel. Kot tisti, ki so preprosto prišli že takoj notri in se jim zdijo stvari popolnoma odveč.
Ne zdi se mi odveč iskati oblike. Iskati teksture.
Ker pač tukaj razvijamo način, ki nas ne uči neposrednega risanja, pač pa skušamo gledati na drug način. Pa naj bi se to zdelo še tako butasto in nezanimivo.
Meni je vseeno. Vsaj zaenkrat še no.

Ampak je res, da imamo celo goro domače naloge. In da sem včeraj le-to delala do poznih večernih ur. Je pa bilo narejeno in na koncu se mi je zdelo prav simpatično. Čeprav bi profesor od mene zahteval več različnosti, mi je bilo tako blazno vseeno kaj je trdil. Samo, da je dal kljukico in me je pustil na miru.

Nazajgrede sem se znašla še v večji množici kot zjutraj. Polni nadobudnih srednješolcev, ki so za petek zaključili zgodaj.
En vlak mi je speljal pred nosom. Očitno nekako z namenom, saj sem srečala naš avto, ki je pripeljal mlado druščino na željno šoping dogodivščino v Ljubljani. Potlej pa se je hitro znašel v mojem vzvratnem ogledalu in me zasledoval nazaj do doma.

Študentski boni in Buf nekako ne gredno najbolje skupaj. Vedno nekaj pride vmes. Danes na primer to, da jim nikakor ni uspelo, da bi omogočili delovanje tistih aparatov.

Fino je dremati na kavču. Pozno v popoldne.

Zunaj leden mraz, ki povzroča rdeče nosove. Svetla in jasna noč. Izrazite zvezde in dobro viden Orion, ki bode v oči na vzhodni strani neba.

Agnes Obel - Riverside