Kaj pa sedaj?
Moje namizje je polno odprtih datotek, ki jih prenašam sem in tja. Vklopljen imam prenosni disk in "ta velik" USB ključ. Eno za filme, drugo za slike in dokumente. Danes sem že tako ali pa tako imela celo "štalo" s telefonom. No, saj jo imam še vedno.
Včeraj zvečer so mi izginili vsi podatki iz telefona. Razen SMS-ov. Nekje se sicer še skriva imenik, ker pri posameznih sporočilih piše, kdo jih je poslal in ne samo številka. Ki bi se verjetno pojavila, če bi izginila imena.
Skratka slike so izginile. Glasba je izginila. In cel imenik.
Pojma nimam kaj se je zgodilo. Vem samo, da sem ga polnila na računalniku. Očitno je bilo tukaj vmes nekaj.
Skratka po polovici dneva so se vrnile slike. Čudežno, ker sem nekje vmes zbrisala vsebino iz SD kartice. Skupaj z glabo. Imenika še vedno ni, zadnjih klicev tudi ne, samo SMS-i vztrajajo cel čas.
Mogoče vsemu skupaj niti ne bi posvetila takšne pozornosti, ampak današnja budilka, ni imela zvoka, ki ga ima drugače. In nič mi ni bilo jasno.
Da me je prebudil bratov telefon že eno uro prej, je navadno. Ampak, da budilka ne igra melodije kot ponavadi - to je pa škandal.
Stop motion. To smo počele danes. Improvizoriš studio. Učilnico smo postavile na glavo, skupaj z mizami. Potem pa je počasi potekal celoten proces. Interesantna situacija. Zgolj ena stopnja v procesu, ki se sedaj še mora nadaljevati. Šest deklet in ena scena. Premikajoče se majčke, rožice in obešalnik. Še čaj smo imele.
Jaz sem se s profesorjem zmenila, da drug teden ne bom imela problemov, ko se grem potepat. In mu spotoma še razložila, da sem si sposodila knjigo, ki jo je priporočil, ampak zaradi "lastnega veselja", pravzaprav zanimanja.
Stala pa sem z vizitko v roki.
Kosilo. Najino kosilo. Ker se je meni "zaluštala" pica in ker še ni nedelja. Ha. Tudi to je nekaj.
In potem stojiva na parkirišču, poleg mojega avtomobila. In mu lahko zrem v oči. Čisto od blizu.
Ampak kaj, ko sem naslednji trenutek že na poti domov in bi tistega prejšnjega raztegnila za malenkost ali dve.
Moje namizje je polno odprtih datotek, ki jih prenašam sem in tja. Vklopljen imam prenosni disk in "ta velik" USB ključ. Eno za filme, drugo za slike in dokumente. Danes sem že tako ali pa tako imela celo "štalo" s telefonom. No, saj jo imam še vedno.
Včeraj zvečer so mi izginili vsi podatki iz telefona. Razen SMS-ov. Nekje se sicer še skriva imenik, ker pri posameznih sporočilih piše, kdo jih je poslal in ne samo številka. Ki bi se verjetno pojavila, če bi izginila imena.
Skratka slike so izginile. Glasba je izginila. In cel imenik.
Pojma nimam kaj se je zgodilo. Vem samo, da sem ga polnila na računalniku. Očitno je bilo tukaj vmes nekaj.
Skratka po polovici dneva so se vrnile slike. Čudežno, ker sem nekje vmes zbrisala vsebino iz SD kartice. Skupaj z glabo. Imenika še vedno ni, zadnjih klicev tudi ne, samo SMS-i vztrajajo cel čas.
Mogoče vsemu skupaj niti ne bi posvetila takšne pozornosti, ampak današnja budilka, ni imela zvoka, ki ga ima drugače. In nič mi ni bilo jasno.
Da me je prebudil bratov telefon že eno uro prej, je navadno. Ampak, da budilka ne igra melodije kot ponavadi - to je pa škandal.
Stop motion. To smo počele danes. Improvizoriš studio. Učilnico smo postavile na glavo, skupaj z mizami. Potem pa je počasi potekal celoten proces. Interesantna situacija. Zgolj ena stopnja v procesu, ki se sedaj še mora nadaljevati. Šest deklet in ena scena. Premikajoče se majčke, rožice in obešalnik. Še čaj smo imele.
Jaz sem se s profesorjem zmenila, da drug teden ne bom imela problemov, ko se grem potepat. In mu spotoma še razložila, da sem si sposodila knjigo, ki jo je priporočil, ampak zaradi "lastnega veselja", pravzaprav zanimanja.
Stala pa sem z vizitko v roki.
Kosilo. Najino kosilo. Ker se je meni "zaluštala" pica in ker še ni nedelja. Ha. Tudi to je nekaj.
In potem stojiva na parkirišču, poleg mojega avtomobila. In mu lahko zrem v oči. Čisto od blizu.
Ampak kaj, ko sem naslednji trenutek že na poti domov in bi tistega prejšnjega raztegnila za malenkost ali dve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar