Obstajajo meje. Obstajajo meje koliko časa lahko gledaš v fotografije in fotografske projekte iz preteklega leta. Pa je počasi hlapelo vse navdušenje v zrak. Skupaj z ogledom filma. Nekaj o tiskanju knjig in kako na skrivaj snemati fotografije z iPhonom. Pa o tem kako so se želeli približati bolj beli od belega. To je tista meja, ko čakaš, da bo ura eno. In ko je ura eno, se film še vedno vrti. In je pet čez. In je deset čez. Petnajst čez se je končalo.
Ne veseli me, ta predmet imenovan Fotografija. Nekaj o naših avtorskih delih, nekaj o "art statementih" in nekaj o vsej teoriji, ki bi jo morali vedeti sami od sebe. Same velike prazne besede.
Vsaj mene niso bile prazne besede. Sem natisnila že vse skupaj, čeprav so vsi danes jamrali in pošiljali maile, če se lahko odloži za en dan. Začenja me že skrbeti, če sem bila že malo preveč pridna. Kaj bo, če zmanjka zagona?
Ampak dokler bo, ga bom poskušala izkoristiti. Tako.
Pečenice in zelje za kosilo. Učim se narediti te stvari. Saj kuham, ampak potem, ko potegnem črto ugotovim, da sploh ne znam dosti stvari narediti. Ampak vsakič nekaj novega pa bo. Vedno bolje.
Lučke! Lučke sem si namontirala. Ker sem doživela trenutek, tisti božični, tisto čarobno razpoloženje, ki pride decembra. Bilo je vse megličasto, v Merkurju so imeli že postavljen oddelek z okraski in me je prijelo. Da na plan potegnem lučke in jih razprostrem nad pisalno mizo, nad moj kotiček. Da luštno izgleda.
Mala in velika božična zvezda. Pa dva evra v nakupovalnem vozičku. Pa lopata za kidanje snega za moj avtomobilčič. Da me ne preseneti kakšen snežni metež. Sedaj sem pripravljena. Pripravljena na ta letošnji sneg. Kot mama, ki je na varno spravila solato, da jo ne doleti kakšen sneg. Očitno ga obe od nekje pričakujeva, čeprav se nama vsi smejijo.
Ne veseli me, ta predmet imenovan Fotografija. Nekaj o naših avtorskih delih, nekaj o "art statementih" in nekaj o vsej teoriji, ki bi jo morali vedeti sami od sebe. Same velike prazne besede.
 |
| Ob cesti čakajoč. |
Vsaj mene niso bile prazne besede. Sem natisnila že vse skupaj, čeprav so vsi danes jamrali in pošiljali maile, če se lahko odloži za en dan. Začenja me že skrbeti, če sem bila že malo preveč pridna. Kaj bo, če zmanjka zagona?
Ampak dokler bo, ga bom poskušala izkoristiti. Tako.
Pečenice in zelje za kosilo. Učim se narediti te stvari. Saj kuham, ampak potem, ko potegnem črto ugotovim, da sploh ne znam dosti stvari narediti. Ampak vsakič nekaj novega pa bo. Vedno bolje.
Lučke! Lučke sem si namontirala. Ker sem doživela trenutek, tisti božični, tisto čarobno razpoloženje, ki pride decembra. Bilo je vse megličasto, v Merkurju so imeli že postavljen oddelek z okraski in me je prijelo. Da na plan potegnem lučke in jih razprostrem nad pisalno mizo, nad moj kotiček. Da luštno izgleda.
Mala in velika božična zvezda. Pa dva evra v nakupovalnem vozičku. Pa lopata za kidanje snega za moj avtomobilčič. Da me ne preseneti kakšen snežni metež. Sedaj sem pripravljena. Pripravljena na ta letošnji sneg. Kot mama, ki je na varno spravila solato, da jo ne doleti kakšen sneg. Očitno ga obe od nekje pričakujeva, čeprav se nama vsi smejijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar