Prehitiš tovornjaka v krožnem. Sedaj, ko sem naštudirala dvopasovne krožne sisteme in nekaj sto metrov naprej končam za drugim tovornjakom. Ta je vsaj držal lepo hitrost. Tako, da je moje povprečje zopet padlo na 3,2. Potem pridem za traktor. Ga prehitim. In glej ga zlomka danes vesolje zbija šale na svoj račun in sem se začela smejat, ko je bil manj kot kilometer naprej naslednji traktor. Saj mi ni preostalo veliko, kot da mu sledim skozi naselje. Skozi naselje je šlo brez problema, malo mu je zmanjkalo izven, ampak takrat so se drugi vozili za njim.
Če si malo zen med vožnjo, je svet bolj prijazen. Promet teče lepše. Je življenje tisto eno malenkost preprostejše.
Vsi bi potrebovali takšne dneve.
Saj je šlo tudi vse ostalo čisto fino. Čeprav so vsi ves čas samo pogledovali na uro in čakali na prvo priložnost, ko se lahko izmuznejo. Ko se podpišejo na list in izginejo. Če že pridem v Trzin bom tam toliko časa, da vsaj izgleda kot da se je splačalo.
Pa čeprav imajo dnevi zadnje čase premalo ur in prehitro minejo. Zvečer pa izmučena padem v posteljo in se želim eno malenkost dlje zjutraj zadržati v postelji.
Sploh, če se prikradejo blazno luštne sanje med zvonjenjem budilke in prvega dremeža in potem, ko ugasnem vibrirajoč mobitel za hip zatisnem oči, da bi dobila tisti občutek in podobo nazaj pred oči. Ampak izgine. Izgine s svetlobo dneva.
Čaj. Klepet. Moste. In potem domov.
Kako odkriješ svojega "najljubšega" fotografa? Že nekaj par uram klikam po tem svetovnem spletu, pa nisem nad nobenim prav preveč navdušena. Kaj pa sedaj?
Tako že malo luštno. A ste že videli tisto dojenčico, katera je popolnoma ganjena ob maminem prepevanju?
Če si malo zen med vožnjo, je svet bolj prijazen. Promet teče lepše. Je življenje tisto eno malenkost preprostejše.
Vsi bi potrebovali takšne dneve.
Saj je šlo tudi vse ostalo čisto fino. Čeprav so vsi ves čas samo pogledovali na uro in čakali na prvo priložnost, ko se lahko izmuznejo. Ko se podpišejo na list in izginejo. Če že pridem v Trzin bom tam toliko časa, da vsaj izgleda kot da se je splačalo.
Pa čeprav imajo dnevi zadnje čase premalo ur in prehitro minejo. Zvečer pa izmučena padem v posteljo in se želim eno malenkost dlje zjutraj zadržati v postelji.
Sploh, če se prikradejo blazno luštne sanje med zvonjenjem budilke in prvega dremeža in potem, ko ugasnem vibrirajoč mobitel za hip zatisnem oči, da bi dobila tisti občutek in podobo nazaj pred oči. Ampak izgine. Izgine s svetlobo dneva.
Čaj. Klepet. Moste. In potem domov.
Kako odkriješ svojega "najljubšega" fotografa? Že nekaj par uram klikam po tem svetovnem spletu, pa nisem nad nobenim prav preveč navdušena. Kaj pa sedaj?
Tako že malo luštno. A ste že videli tisto dojenčico, katera je popolnoma ganjena ob maminem prepevanju?
Ni komentarjev:
Objavite komentar