Štiri skorajšnje nesreče

Po dolgem času sem pred spanjem pogledala film. Dejanski film od začetka do konca, kar je v današnjih časih kar rekord zame. Včasih sem jih lahko gledala večkrat, sedaj pa mi preprosto zmanjka časa ali razpoloženja za gledanje.
Vendar sem našla takega, ki je bil označen z romantično, ampak je obenem zajemal področje marketinga in oblikovanja. No, predvsem trženja.
Syrup.
Nekaj zanimivih reči je bilo izrečenih. Ena osemnajstinka sekunde je potreba, da možgani sprožijo misel ali idejo za milijon dolarjev.
Pri umetnosti imamo najprej idejo in potem jo poskušamo prodati. Oglaševanje oziroma marketing začne z neizpolnjeno potrebo na trgu in morajo ugotoviti kako jo potešiti. Pri prvem so boljše ideje in izdelki, vendar lahko za njih ni trga. Pri drugem pa je v igri več denarja, vendar je ideja velikokrat zanič. Toliko o teoriji.

Kosilo. Takoj za vogalom. Ja pa ja. V Murgljah pa je res bilo.
Ampak so bili jelenovi medaljoni in slivovi cmoki z čokoladnim moussom za sladico.
Da sva šla na kosilo. Za nekaj najinih trenutkov, dokler nisva nadaljevala dneva vsak s svojimi opravki.

Včasih je čudovito.

Danes mi nekaj hoče, res hoče groziti. Mislim tako po malem se je vesolje postavilo na nasprotno stran meni. Vsaj tak občutek sem dobila.
Prvič je neko dekle teklo čez cesto. To pač ne bi bila takšna panika, če ne bi bilo izven naselja, kjer je hitrost devetdeset. Malo sem morala stopiti na zavoro. Saj to sem preprosto prebolela, če me za naslednjim ovinkom ne bi čakala nova ovira.
No, malo pred naslednjim naseljem pridem iz ovinka in proti meni dva para luči. Ups. Nek avtomobil je šel prehitevati tovornjak pred ovinkom in se mu je komaj sešlo. Jaz pa sem zopet stopila na zavoro. In samo presenečeno strmela predse, ko se je za las izmuznil na svoj pas in nadaljeval pot.
Saj bi tudi to že skoraj pozabila, če ne bi na poti nazaj na avtocesti, pred menoj ven skočil avtomobil. Da bi prehitel tovornjaka. Prazna cesta pred mano, precej prazno za menoj, ampak on se je odločil, da je pravi trenutek, da preskoči na prehitevalni pas ravno v trenutku, ko se mu dovolj približam. Pa sem spet bremzala, tokrat še močneje kot obakrat skupaj prej. In najhuje je bilo, da je model pisal na telefon! Ko sem ga prehitevala, je model strmel v telefon in nekaj tipkal. Niti pogleda ni dvignil. Še nadaljnjih nekaj sto metrov, vse dokler nisem več razločila njegove podobe v ogledalu in že skoraj je peljal po čez, čez polovico odstavnega pasu.
Ne! To še ni bilo vse za ta dan. Ah, kje.
Ko sva šla s psom na sprehod, naju je skoraj povozil avto. Pač midva sva že na sredini prehoda za pešce, ko res iz neznano kje, res ga ni bilo minuto prej niti na vidiku, pridivja en avto, sploh ni pogledal  ne levo ne desno, samo komaj je zvozil tisti svoj ovinek na glavno cesto. Potem pa je presenečeno ugotovil, da ima na prehodu dve oviri. Kljub temu še za kanček ni zmanjšal hitrosti, niti malo! Jaz pa sem z vso silo, ki sem jo premogla našo 40-kilsko pasje bitje potegnila izpred havbe avtomobila. Če bi malo počasneje odreagirala, bi ga zbil ali pa mu povozil tačko.
Kaj naj si mislim potemtakem!?
Se me kdo hoče znebiti? Mi kdo poskuša kaj sporočiti? Me je treba odstranit ali kaj?

Globoko diham in čajčkam medtem, ko čakam, da mi namestijo zimske gume. Jaz sem pripravljena na dozo snega. Obenem pa nič kaj potihem upam, da ga še nekaj časa ne bo. Naj ostane samo na gorah.
Smo pa na današnjih predavanjih sedeli zgolj štirje predstavniki našega oddelka. In razpravljali o vseh stvareh, ki bi jih lahko naša fakulteta izboljšala, pa smo se kar zedinili. Ni kaj, kljub temu, da smo se preselili domnevno zaradi prostora - je največ problemov pravzaprav zajemala prav ta tema.

Ed Sheeran & Passenger (Kygo Remix) - No Diggity vs. Thrift Shop