Spet je leto naokoli in spet se drenjamo okoli pokopališč. Ampak danes smo bili zgodnejši. Danes še ni bilo gruče ljudi, da si komaj prišel kam. Danes je bilo še vse prazno. In smo se spraševali - je kriv le zgolj lep sončen dan ali izkoriščanje podaljšanega vikenda. Prvo predvsem z namenom, da se ljudje odpravijo kam, ali pa zgolj, ker je vedno tako bolj depresivno vreme na prvega novembra.
Z gnečo smo se srečali šele, ko smo ugotovili, da grob ni tam, kjer so predvidevali, da je, ampak na drugi strani. Potem smo bili ravno toliko pozni, da si se moral na ozkem prehodu zdrenjati mimo in so te vsi grdo gledali, ker nisi že cel čas stal tam. Še sploh v primeru, ko si prižgal svečo in se začel drenjati nazaj proti izhodu. Ups.
Ne čakamo vsi na "fajmoštra" v prvih vrstah.
Letos so tisti klasični "pokopališki pogovori" potekali v smeri - o, a imate nov avto, a kaj je tisti bel parkiran pred hišo. Očitno je bil opažen. Druga tema je bila o izpitu za avto. Tretja pa o porabi. To! To so ti pokopališki pogovori.
Skratka po tistem, ko smo jo ucvrli, ali samo odšli iz pokopališča, smo se povabili na kosilo. Malico, baje, ampak je bilo kosilo. Izvrstno, ki je vsebovalo reberca, pečen krompir in filo. Pa še krofe, bobe za povrhu. Pa dolge runde igranja. Ki smo jo z veseljem nadaljevali še doma. Z drugim delom naših upokojencev.
Ampak pokopališče v soju vseh prižganih svečk je fino za videti. Na stotine se jih je svetlikalo v temi.
 |
| Prvi november v lučkah. |
Z gnečo smo se srečali šele, ko smo ugotovili, da grob ni tam, kjer so predvidevali, da je, ampak na drugi strani. Potem smo bili ravno toliko pozni, da si se moral na ozkem prehodu zdrenjati mimo in so te vsi grdo gledali, ker nisi že cel čas stal tam. Še sploh v primeru, ko si prižgal svečo in se začel drenjati nazaj proti izhodu. Ups.
Ne čakamo vsi na "fajmoštra" v prvih vrstah.
Letos so tisti klasični "pokopališki pogovori" potekali v smeri - o, a imate nov avto, a kaj je tisti bel parkiran pred hišo. Očitno je bil opažen. Druga tema je bila o izpitu za avto. Tretja pa o porabi. To! To so ti pokopališki pogovori.
Skratka po tistem, ko smo jo ucvrli, ali samo odšli iz pokopališča, smo se povabili na kosilo. Malico, baje, ampak je bilo kosilo. Izvrstno, ki je vsebovalo reberca, pečen krompir in filo. Pa še krofe, bobe za povrhu. Pa dolge runde igranja. Ki smo jo z veseljem nadaljevali še doma. Z drugim delom naših upokojencev.
Ampak pokopališče v soju vseh prižganih svečk je fino za videti. Na stotine se jih je svetlikalo v temi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar