Pa so šli po svoje tudi v drugo. Palčki.
Fantje so zrasli. Vsi so nekaj zaljubljeni. Povsod se nekaj plete.
Nastane tipično slovensko pokrajinsko rivalstvo, ki se zgladi ob pijači. Tako res slovensko. Ali pa ob skupnem uničevanju tretjega dialekta. Štajerci. Ljubljančani. Gorenjci.
Gremo mi po svoje 2. Saj so smešne scene in momenti, ampak so zbledeli in se izgubili tako, kot se je sama zgodba izgubila v filmu. Ko inšpektorica odide je filma pravzaprav konec, ampak se še nekaj plete okoli vseh posnetkov. Tistih s helikopterčkom.
In sanje? Pa smo mislili, da jih bo konec. Pa glej ga hudiča, ko ni bilo res. Še vedno se nekajkrat ujamemo v sanjski svet, ki zgleda kot naloge iz prvega letnika pri ustvarjalnosti, ko smo morali v podobo spraviti moro.
Mogoče nisem jaz prava, ki se vpraša zakaj ob teh scenah, ko sem napisala celo dramsko besedilo na to temo, pa vseeno. Zakaj?
Kot tisti vodni balončki, je počila vsa "idila" v filmu. Čez posnetke nimam kaj za reči, ker so čudoviti, ampak celoten vtis filma? V redu in nič več. Tak slovenski film.
Se splača pogledat? Ja, ko greš v ponedeljek v kranjski Kolosej.
Predstavitev je bila uspešno predstavljena in gradivo predano naprej.
Zjutraj so se zveščiči skoraj sami od sebe speli skupaj. Hvala.
Blazno fino se mi je zdelo izkoristiti priložnost med poslušanjem ostalih predstavitev, in sem z enim ušesom pridno poslušala, z desno roko na miški pa pridno klikala in delala na nadaljnjih nešolskih projektih. Čeprav že dolgo nisem bila tako živčna, ko sem predstavljala. No, preden sem predstavljala. Potem sem povedala vse kar mi je padlo na pamet, četudi se sploh ni več skladalo skupaj.
To je bilo to. Jutri pa gremo že z novim projektom naprej. Glavno, da sem pridno delala cel čas, kar je kar malo neverjetno. Od kje ves ta zagon? Oziroma od kje ta konsistenca dela?
Danes sem pa res skoraj mogla dati kamne v žep in eno skalo v avto, da naju ni odneslo. Zjutraj sem si začrtala malo drugačno ruto kot ponavadi, saj se je časovni okvir, ki mi je bil na voljo malo bolj stisnil. In je navigacija v moji glavi takoj ponudila malo drugačno opcijo. Dovolj učinkovito, da sem prišla dve minuti do devetih na faks. Parkirišče sem si pa naredila. Pa je bilo. Avto pa me je še vedno čakal kjer sem ga pustila in ga ni odneslo. Čeprav me je potem kar malo prepihalo, naju je, ko sva šla s pasjim kosmatincem v gozd. Zanimivo je bilo opazovati sneg, kako ga je nosilo naokoli v gorah.
Ob cesti v soju uličnih svetilk. Z lučko v megli. In vazelin za moje ustnice.
Fantje so zrasli. Vsi so nekaj zaljubljeni. Povsod se nekaj plete.
Nastane tipično slovensko pokrajinsko rivalstvo, ki se zgladi ob pijači. Tako res slovensko. Ali pa ob skupnem uničevanju tretjega dialekta. Štajerci. Ljubljančani. Gorenjci.
Gremo mi po svoje 2. Saj so smešne scene in momenti, ampak so zbledeli in se izgubili tako, kot se je sama zgodba izgubila v filmu. Ko inšpektorica odide je filma pravzaprav konec, ampak se še nekaj plete okoli vseh posnetkov. Tistih s helikopterčkom.
In sanje? Pa smo mislili, da jih bo konec. Pa glej ga hudiča, ko ni bilo res. Še vedno se nekajkrat ujamemo v sanjski svet, ki zgleda kot naloge iz prvega letnika pri ustvarjalnosti, ko smo morali v podobo spraviti moro.
Mogoče nisem jaz prava, ki se vpraša zakaj ob teh scenah, ko sem napisala celo dramsko besedilo na to temo, pa vseeno. Zakaj?
Kot tisti vodni balončki, je počila vsa "idila" v filmu. Čez posnetke nimam kaj za reči, ker so čudoviti, ampak celoten vtis filma? V redu in nič več. Tak slovenski film.
Se splača pogledat? Ja, ko greš v ponedeljek v kranjski Kolosej.
Predstavitev je bila uspešno predstavljena in gradivo predano naprej.
Zjutraj so se zveščiči skoraj sami od sebe speli skupaj. Hvala.
Blazno fino se mi je zdelo izkoristiti priložnost med poslušanjem ostalih predstavitev, in sem z enim ušesom pridno poslušala, z desno roko na miški pa pridno klikala in delala na nadaljnjih nešolskih projektih. Čeprav že dolgo nisem bila tako živčna, ko sem predstavljala. No, preden sem predstavljala. Potem sem povedala vse kar mi je padlo na pamet, četudi se sploh ni več skladalo skupaj.
To je bilo to. Jutri pa gremo že z novim projektom naprej. Glavno, da sem pridno delala cel čas, kar je kar malo neverjetno. Od kje ves ta zagon? Oziroma od kje ta konsistenca dela?
 |
| Inspiracija v filmih. |
Danes sem pa res skoraj mogla dati kamne v žep in eno skalo v avto, da naju ni odneslo. Zjutraj sem si začrtala malo drugačno ruto kot ponavadi, saj se je časovni okvir, ki mi je bil na voljo malo bolj stisnil. In je navigacija v moji glavi takoj ponudila malo drugačno opcijo. Dovolj učinkovito, da sem prišla dve minuti do devetih na faks. Parkirišče sem si pa naredila. Pa je bilo. Avto pa me je še vedno čakal kjer sem ga pustila in ga ni odneslo. Čeprav me je potem kar malo prepihalo, naju je, ko sva šla s pasjim kosmatincem v gozd. Zanimivo je bilo opazovati sneg, kako ga je nosilo naokoli v gorah.
Ob cesti v soju uličnih svetilk. Z lučko v megli. In vazelin za moje ustnice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar