Ponovno

mood: še vedno petkasto


Sledil je še en sprehod.
Res ne vem kaj me daje. Očitno te počitnice le niso napovedano vegetiranje pred računalnikom.

prepisani zapisi iz blokca v katerega sem pisala na sprehodu
Sedim ob vodi, kjer je tisi prijetni hlad. Saj drugače žge popoldansko sonce.
Vse kaže, da je (bo) ta petek zanimiv in lep.
Opazujem kako majhen rumeno obarvan listek prileti na vodno gladino in tam plava kot, da ne bi imel nobene teže. Za njim prileti še en in nato še en...
Zmoti me telefonski klic.
Čeprav imam v ušesih slušalke in poslušam musko, vseeno slišim šumenje vode in zvoke avtomobilov in tovornjakov, ko vozijo zgoraj na viaduktu.
Ugotavljam, če naj se sprehodim še naprej do Primskovega do tam kjer Barbi dela.
Samo, če dela nimam nobenih koristi od tega in bom tam sama sedela. Ampak po drugi strani nimam nič pametnega za početi.
Ja včasih se človek rahlo bedno počuti, ko je sam in ko vidi druge v družbi. Samo kaj, ko pa so vsi v službi, na morju ali v Angliji.


s sprehodom do Primskovega nič ni bilo tako, da se odpravim nazaj in se ustavim pod avtocesto, kjer posedam in zopet pišem
Prepolna glava, preveč misli.
Sedim pod avtocesto. Mimo pride pes, berenski planšar, ki me spomni na Larino Okso. Z njim je tudi gospa, ki me prisrčno pozdravi ampak odtrga tiste "moje" marjetice tam. Tiste, ki se znajdejo v mojih laseh, tiste s katerimi Helena pozira.
Še pred tem sem imela photoshooting sama s sabo. 12 sekund in to. In naredila sem celo 3 fotografije.
Samo jaz nekako nisem za pred objektiv, ker sem obupen model. Tako, da usatajam raje s fotoaparatom v rokah.
Videla sem 2 ali 3 srne/srnjake, ki so bili ubistvu samo rjave lise, ko so prišli in zginili na hribu za mano ravno, ko sem se obrnila. (Ravno v trenutku, ko sem to napisala sem se ponovno obrnila in videla enega, ampak kaj ko je vedno napačen objektiv na fotoaparatu in se bom mogla še izurit v menjavi objektiva, ker je še vedno prepočasi)
Ura je sedaj že toliko, da je sonce začelo izgubljati svojo moč in počasi zahaja. Čas, ko na plano pridejo razni sprehajalci psov.
In ti hodijo mimo mene jaz pa nekako ne fotografiram samo opazujem.
Tako je sedaj mimo prišlo dekle z pudlom in labradorcem.
Dobila sem posnetek raziskovalnega planšarja Boy-a ter labradorca in pudla.
Zanimiv "sprehod" in zanimiv dan.
Le kaj bo prinesla noč?
Sedaj, ko sem svojo glavo rahlo spraznila in zlila vse skupaj na papir se odpravljam domov.
tukaj se končajo moji zapiski


Ubistvu sem na poti domov še ugotovila, da sta tedva psa, ki sem jih prej srečala ubistvu tistedva, ki vedno lajata ampak danes nekako nista, vsaj name ne.


In še pesem zaradi katere so privreli stari spomini na dan.

Aventura - Obsession