Sprehod v nalivu

mood: pa ubistvu super

Pač, če se tri punce, ki niso več sošolke (že nekaj časa) in živijo v bližini, odločijo, da gredo ven na pijačo je nujno, da nekaj to skoraj prepreči.

Ne ni rosilo, niti močno ni rosilo. Naprej so začele padati takšne velike kaplje, tiste, ko si v nekaj sekundah moker, nato pa se je ulilo.

Ampak me trmaste kot smo, smo (sta) se odločile, da gremo kljub nalivu na pijačo.
Dobro, da je začelo deževati ravno, ko sva prišli do Barbi, da je lahko prinesla dežnike, ker sicer ne vem kako bi bilo.
Tako smo že precejšno poplavo krenile na pot.

Bilo je kot bi se odtrgal oblak, saj se je ulilo, pa tudi začelo je grmeti in jaz sem vsakič trznila (sicer potem v največji smeh ampak dobro). Zato smo se za nekaj časa zatekle v nek blok, ki je bil ravno v bližini in smo tam čakale, da mine.
Ugotavlale smo tudi tisto, koliko je oddaljena strela. Sicer še vedno ne vem kako to deluje (moram še raziskati).
Ko se je rahlo umirilo, sta se odločili, da gremo vseeno v Cukrarno, ker je bil tak tudi prvotni namen, ne glede na to, da je bila Barbi bližje doma.

(slikano z mobitelom - največji naliv... čakamo na zeleno luč)

Po "nekaj"minutni hoji, jamranju nad mojo "vertikalno" držo marele (ne vem zakaj imajo vsi probleme s tem (smeh...)) smo prispele do Cukrarne ampak ob takem nalivu so bili nekateri notri, samo so imele vrata zaprta.
Ob pogledu na Evropo smo ugotovile, da je nekako preveč "fensi" za nas, zato smo šle naprej do Mitnice.
Sicer ob kratkem razočaranju, da je tudi le-ta zaprta, smo poskusile še pri drugem vhodu in imele malce več sreče.

Nato so se odvijali zanimivi pogovori ob Ledeni kavi in Ledeni čokoladi ter glasbi, ki je donela iz zvočnikov, nad nami.

Ker je vsega lepega enkrat konec smo morale tudi me domov in tako se je končal naš sprehod v nalivu.

Bill Medley Jennifer Warnes -
I've Had The Time Of My Life