Po dokaj udobni namestitvi pod jablano, poskusih risanja in poskusu neuspelega klica, sem se zopet podala na pot.
Cilj: voda.
Z vso opremo se odpravim na pot po pločniku ob betonskih ograjah.
Družbo mi dela Zablujena generacija na mobitelu.
Pred mostom čez avtocesto zavijem levo na makedamsko pot, ki poteka ob njej (avtocesti seveda). Še vedno hodim po soncu.
Kdo hoče plesati z menoj mi odmeva v ušesih, ko se to kar naenkrat prekine in telefon začne vibrirati. Očitno tisti klic prej le ni neuspel in se mi je nekdo po dolgem času končno oglasil na telefon. Ah, Helena.
Hodim in se pogovarjam. Sicer, če bi me opazovali bi verjetno mislili, da sem zmešana, ker se sama sabo pogovajram.
Ob klepetu hodim naprej in pridem do vode. Tam vidim objet parček, ki leži na kamenčkih. To ni zame danes, da bi opazovala.
Tako nadaljujem pot čez travnik v gozd. Opazim veverico, ampak sem bila prepozna, saj je iskanje in prižiganje fotoaparata predolgo trajalo. Več sreče prihodnič očitno.
Ob klepetu in čudnih pogledih ljudi še vedno nadaljujem pot, tokrat po hribu navzgor in to po žgočem soncu. Po še enem klancu se znajdem na ravnini in že skoraj pred mostom in poslednično pred domom. Pogovor zaključiva, jaz pa nadaljujem pot ob poslušanju Sonce nabija (kar tudi res).
Končno že rahlo izmučena od vročine prispem v hladno zavetje doma, kjer ugotovim, da sem dejansko ostala brez fotografij. Ampak nič za to, sem imela vsaj družbo.
Po tem opisu je seveda pričakovati spot od Zablujene generacije, ki je danes spremljala moj dan, tako da dobite Pozitiv vabrejšan, za vse optimiste in tiste, ki boste po tej pesmici.
Zablujena generacija - Pozitiv vabrejšan
Ni komentarjev:
Objavite komentar