Današne dni je že težko biti unikaten in nekaj posebnega. Saj dejansko človeštvo obstaja že toliko let in se je veliko stvari že zgodilo. Tako, da je dejansko kopiranje postalo del vsakdana pa če je to namerno ali pa čisto nezavedno.
Ljubiti resnico, častiti lepoto - mar isto ni to.
Je dano poetu iskati kdaj v svetu, kar je lepo?
Preraščamo mite, navdih afrodite še pena več ni,
So zla in krivice edine resnice za zgodbe teh dni.
Ker dejansko, če gledamo citate, ko je potrebna cela procedura, da nekoga citiramo ampak obenem pa je ubistvu vsak beseda, to ravno ne ampak stavek citat, ker ga je nekdo prej izgovoril/zapisal, ampak ni bil tako pomemben, da bi to obravnavali kot citat.
Kopirajo pesmi, melodije. V modi se pojavlajo spet iste (podobne) stvari, kot nekaj desetletji nazaj.
So najlepše pesmi že napisane,
so se vse ljubezni že enkrat dogajale,
so vse sladke sanje že obstajale,
kam usmerjena teh časov vzgoja bo srca?
So najlepše pesmi že napisane,
vse besede nežne plehke in obrabljene,
so mladostne igre že pozabljene,
se ustavlja čas za čar, ki se prebuja v nas?
Na internetu je najlažje odpreti Google vtipkati besedo in pritisniti Ctrl + C, sploh za slike.
Tako, da je v tem svetu težko biti unikaten in nekako samosvoj. Pa četudi to že uspe se lahko pojavi nekdo, ki se podpiše s svojim imenom pod delo nekoga in mogoče bolj zaslovi kot pa avtor sam.
Je blizu stoletje, ko vigredi cvetje več vzklilo ne bo,
naj zvoki, besede, le stiske in zmede v balade nam stko?
Je konec iskanja, bo teža spoznanja pregnala nemir,
naj kislo deževje skoz golo vejevje skali vsak izvir?
(besedilo Hazard - Najlepše pesmi)
Kako je zanimivo, ko iščem neko pesem in na koncu končam čisto nekje druge, ker pesmi ni ali pa najdem kaj bolj zanimivega.
Nekako na zgornjo temo, ni original (ga nisem našla) ampak saj za okus:
Hazard - Najlepše pesmi
Ni komentarjev:
Objavite komentar