Anhovo

Nočna izmena X. Deseta po vrsti, prva za nas. Nekje je treba začeti.

O zamudi na štartu raje ne bi. Po drugi strani si pa res ne predstavljam, koliko prej bi šele prišli, če bi dejansko štartali ob "dogovorjenem času".
Ampak smo preživele. Kljub rahli slabosti in gneči na cesti. In z zamenjanim sedežnim redom in postankom je bilo potem kulj.
Naš namen je bil iti v Tolmin, pa nam ni uspelo. Čisto po nesreči in čisto naključno smo naletele na Anhovo. Popolnoma nenamenoma.
Sprva se je pred nami znašla tabla z napisom 'Nočna izmena' in nekaj metrov naprej je bila tabla za Anhovo in še ena tabla za naš končni cilj. In znašle smo se s pogledom na oder na parkirišču. Ha, kako zabavno.
Bile smo tam še preden se je kaj začelo. Pripravile avto za spanje in opazovale nastop na odru leže.
Bili so neki neznani, mislim da okoliški bendi. Nič pretresljivega.
Dejansko je bil med njimi najbolj zanimiv del, ko sta nastopila Slon in Sadež. Modela sta res zabavna. In izvajali smo mehiške, slovenske, hrvaške in nevemkakšne vale še.
In potem je bila Siddharta. Me pa čisto pri odru. Ugotovila sem, da nekako nisem najbolj navdušena nad njimi. Saj so kulj in vse, ampak me ne gane. Že na poti z morja sem imela težave pri poslušanju njihove glasbe, ker mi resnično ni sedla in sem nekajkrat "neopazno" premaknila naprej. Ok, saj kakšno pesem dve, ampak več mi pa že ne sede. In zdelo se mi je kot, da sploh niso hoteli iti z odra. No, tisti, ki se potem resnično niso hoteli odstraniti z odra so bili Elvis Jacksoni, pa pustimo podrobnosti. Pri Siddharti sem se potem bolj poglabljala v sam nastop, luči in vzdušje množice. Ker je bilo precej čudnih pogledov in širokih nasmehov, ki sva jih z Laro pridno izmenjavali skozi njihov nastop.
Bolj kot Siddharto sem hotela slišati Tabuje. Oni so mi sedli. Oni so kul. Poznam besedila in jih z veseljem prepevam. Medtem, ko je bilo pri prvi skupini to precej tako - kaj pa sedaj. Mislim, saj sem slišala pesmi, ampak zelo redko poslušala.
Tina še vedno deluje popolnoma v svojem svetu, ko se zvira na odru. In pri njih smo končale v prvi vrsti. S trzalico. Ubistvu sem čisto uživala v njihovem nastopu z rahlimi motnjami.
Močno cenim fante, ki so stali za nami, ko se je pijana množica Primorcev premikala sem ter tja in so bili vsi željni prve vrste. Čeprav je tisti za mano potem izginil in sem se morala sama boriti z pijanimi 13-letnicami na moji levi. Kako so nadležni ljudje, ko so tako pijani, da ne vejo kaj delajo in se naslednji dan nič ne spomnijo, ampak imajo neverjeten pogum in voljo. In moja leva roka je utrpela kar nekaj napenjan mišic. Še bolj bogi pa je bil naš novi znanec s katerim smo menjali prvo vrsto in nas je poskušal obranit napadov množice.
Tisto čakanje na bende, da so prišli na oder je bilo res nadležno in vsak je potreboval več časa od prejšnega.
Kingstoni, ki so podrli rekord v tem so nastopili kot zadnji. Nekje pred tretjo uro, ko smo bile že precej nejevolne in utrujeno od vsega, zato nobena ne ve kdaj so končali, ker smo pospale.

Vem samo, da smo se sredi noči zbudile pod naležnim, konstantnim premikanjem avta, ker so se neki Primorci naslanjali nanj in na njem ležali. Alarma nam ni uspelo vključiti, hupanje ni pomagalo, zato je sledil nagli premik, ki je uspešno odgnal nadležno množico. Ja Primorce taka "rada" omenjam, ker sem prišla do spoznanja, da znajo biti zelo nadležni z njihovim obnašanjem in naglasom. Nekako mi ni več prebavljivo. Fuj.
Naslednjo bujenje pa je bil zvok dežnih kapelj ob streho avtomobila ter kaplanje skozi odprto šipo.
Odprt prtljažnik nam je odprl tudi prečudoviti pogled na gorovje z reko Sočo, ki je bila precej motna od nočnega/jutranjega naliva. Načrti kopanja so propadli, ker smo imeli dvoje kopalke in eno brisačo, kar je premalo za tri osebe. Tako, da smo bile kmalu na poti domov.

Vožnja je bila za takšno zaspano jutranjo uro prav zanimiva in je minila kot bi mignil. Opazila sem veliko mrtvih ježkov ob cesti in še več pokvarjenih vozil na odstavnih pasovih. Res ne vem, kaj je s tem zadnje čase, ker lahko vidiš stoječe vozilo skoraj na kilometer ali dva.
Kako mi je uspelo pripeljati domov niti ne vem. Vem samo, da je bil na poti vsak semafor rdeče barve in sem se morala konstatno ustavljati. Potem pa sem bila že doma.

Cenim luksuz tuša. Ker zna biti precej neprecenljivo, ko po takšni noči stopiš v stik z vodo.

Okusni krofi. Bobi. Katere lahko ješ dokler jih ne zmanjka. Igranje remija po zelo dolgem času.
Ampak sem pa rahlo utrujena in izčrpana. Pri nobeni volji za Umeka, kot se mi zdi da tudi vreme ni pri volji zanj.

In lepo prosim - v allstarkah sem preživela. Ha. Jaz. Osebno. Ha.

Joan Jett and the Blackhearts - Crimson & Clover