V sanjah me že nekaj časa preganja podoba enega in istega osebka v različnih situacijah. Tisti, katerega ime sem ponesreči izgovorila in bila deležna posmeha celotnega razreda. Auč.
Ne to ne bo šlo nikoli iz moje glave in imam še pridne pristaše, ki me na to spomnijo, ko že skoraj pozabim. Čeprav sem mi tudi taki oddaljeni spomini včasih zdijo samo sanje.
Ne razumem zakaj je tako, da te more neka stvar izočiti in jo ne počneš več. Kot polaganje roke na štedilnik. Ampak po drugi strani so pa stvari, ki te ne smejo izočiti, pa čeprav te razočarajo že večkrat. Pri teh vsi pravijo, da moraš upati in vztrajati. Zakaj že, če te je izočil. Čudno je to.
Zanimivo je kako se mišlenje spreminja. Nekaj čisto drugega je v ležečem položaju, v tišini, ko te ne moti skoraj popolnoma nič. Kot pa je ko imaš glavo vzdvignjeno v zrak in zavedno tavaš naokoli. Stvari, ki si jih mislil pet minut nazaj se zdijo daleč in popolnoma nepomembne ali izmišljene. Pa če vzamem menjavo v katerikoli smeri.
“Ležala sem tam, visoko nad svetom, in bila sem čisto sama. Zdrsnila sem v meditacijo in čakala, da mi bo povedano, kaj naj naredim. Ne vem, koliko minut ali ur je minilo, preden sem vedela, kaj naj naredim. Spoznala sem, da sem o vsem premišljevala preveč dobesedno. Hotela sem govoriti z bivšim možem? Torej govori z njim. Govori z njim prav zdaj. Čakala sem, da mi bo ponujeno odpuščanje? Potem ga ponudi osebno. Prav zdaj. Pomislila sem, koliko ljudi gre v grob, ne da bi jim bilo odpuščeno in ne da bi odpustili. Pomislila sem, koliko ljudi ima sorojence ali prijatelje ali otroke ali ljubimce, ki izginejo iz njihovega življenja, preden so predane dragocene besede dobrotljivosti ali odveze. Kako preživeli tako končanih razmerij prenesejo bolečino nedokončanega? Iz te meditacije sem našla odgovor – zadevo lahko zaključiš sama, od znotraj. Ni le možno, nujno je.”
(Elizabeth Gilbert: Jej, moli, ljubi; str.: 209)
Elle. Cosmopolitan. Vse kar ne vidim na modnih blogih. Da se tolažim in vzdihujem ob "poceni" kombinacijah. Od šoka nad cenami. Za velike barvite reklame, ki zasedajo cele strani. Prebra
Frida. Kako barvit. Kako umetniški. Kakšna zgodba. Ampak umetniki imajo vedno takšne ekstravagantne, nenavadne zgodbe, kar jih resnično dela drugačne.
Beyonce – Broken-Hearted Girl
Ni komentarjev:
Objavite komentar