Jezersko

Strmela sem v nebo in opazovala čuda. Kot že ničkolikokrat poprej. In vedno me ta neskončnost fascinira. Poletni večeri so tako čudoviti, ko si pod toplo deko zavit in opazuješ nočno nebo, ki se bohoti nad teboj.
Utrinek, dva, trije. Šestnajst. Toliko sem jih naštela do pred nekaj minutami.
Hitri. Počasni. Razbohoteni. Čudoviti. Dihvzemajoči. Običajni. No, če utrinki sploh lahko so, običajni.
Vsak je čudovit in vsak je edinstven. Nekateri ponesejo željo v nebo. Za nekateri pa samo strmiš in si želiš, da bi trajali dlje, kot samo trenutek.
Dejansko sem se prišla samo za nekaj trenutko pogreti in potem grem nadaljevat svojo nočno stražo pod nebo.
Bolj kot vsa letala, vseh sedem videnih statelitov, eden z nevemkakšnim žarkom, me je fasciniral vzhajajoči planet. Jupiter mislim da. Potoval je s hitrostjo, žarel bolj kot karkoli in se nato ustavil in počasi ugašal. Nato spet žarel ampak približno na mestu. Jaz pa pokonci. Z mislijo, da je mogoče NLP, ampak potem sem ugotovila, da je samo vzhajajoči planet, ki je za trenutek izginil za oblaki.


Fantaziranje. O kako me bo pokopalo. In skrila se bom pred seboj.



Jezersko. Majhen izlet. Družinski in okoliški. Fantje s kolesi, punce z avtom.
Navijaška podpora je bila močna. Sami kolesarji pa trmasti in žilavi. In vsi smo prišli na cilj, do poznanega jezera, ki ga nisem videla že neskončno dolgo. Pa tako preprosto hitro si gor.
Posedati na pomolu in strmeti v raznobarvno jezero s čudovitimi odtenki v katerega se odbijajo visoki gorski vrhovi v ozadju.
Če bi bilo topleje, bi si mogoče še upala v vodo, tako pa sem si premislila ob dotiku z njo. Pa drugič.
Slatina. In vožnja po makedamu. Hoja v hrib do samega izvira. Zelo zanimiv okus.


Peljala sem celo pot nazaj. Brez sklopke, kar mi še vedno ne gre v glavo, ampak leva noga nima popolnoma nič proti. Peljala sem v zaveterju za celo kolono kolesarjev, ki so neutrudno gonili navzdol. Popoln užitek za njih.
Zame?



Ampak morala sem švigniti naprej, ko se je za menoj nabralo nekaj avtomobilov. In tako sem prehitela usklajeno kolono sedmih kolesarjev. In odrveli smo domov.
Peči palačinke. Za naše zmagovalce. In dejansko smo jih jedli dokler smo jih lahko in dokler ni popotnikov iz sosednje vasi pregnalo domov.
Nato se je ulilo. Z vso močjo in spremljejočim orkestrom groma in strele. Kar se je končalo klavrno po dobre pol ure. In nebo se je razjasnilo za moj nočni podvig. Cenim.

U2 - I Still Haven't Found What I'm Looking For