Svet gre resnično, ampak res resnično v k. Poplave. Požari. Suša. Toča. Vse v enih poročilih. Vse v tem dnevu. Sedaj. Množično odpuščanje, ampak podražitve povsod. Ne vem, ali še noben ni dojel, da v tem ni logike. Drhal pa vsi tolažijo, da ni popolnoma nič narobe. Kot da ne vidimo, kaj se dogaja. Kje bo počilo.
Jaz pa berem knjige o notranjem miru, iskanju jaza in življenju. Popolno nasprotje svetu, kakršen je in kakršen postaja. Poln neravnovesja. Porušen in razmajan na temeljih.
Niti hišca iz kart ne bo stala na slabih temeljih. V nemiru.
Zavita v oranžno bombažno odejo, sem sedela na stopnicah, katere vodijo na teraso in opazovala počitniške hiške naokoli. Kako čuden način uživanja imajo ljudje. Vidijo lepoto in zgradijo počitniško naselje.
Pes pa je lajal. Bevskal in lajav. Na svoj odmev. Na nikogar.
Klici znajo biti včasih problem. Sploh, če ne veš kaj govoriš. Joj.
Ampak me veseli, da vsaj nekateri uživajo, medtem ko se sama utapljam v bolečinah.
Preveč sem občutljiva na vse. Tako in drugače.
Družabne igre so postale enolične. Spravlja me ob živce, ker neglede na to, kako se naselim, kaj naredim, vedno zmaga brat. Lahko se postavim na glavo pa ne bo pomagalo. Lahko ga kopiram, pa nikoli ne bom imela toliko sreče kot jo ima on. Nisem ustvarjena za srečo. Resnično ne. Na nobenem področju.
Moram tudi jaz imeti vse pod nazorom. Že cel dan se mučim s tem vprašanjem, ampak sem razdvojena glede odgovora. Ker se glasi kot ja in ne. Odvisno kdaj. Odvisno kako. Ampak imam pa velike probleme z zaupanjem. Prepustiti se toku. Preveč sem zategnjena. Verjetno je to problem. A?
Juanes - Me Enamora
Ni komentarjev:
Objavite komentar