Prišita pentlja

Marley in jaz. Naletela sem samo na konec in se zjokala zraven. Resnično učinkovit konec. Kjer se zamisliš. In s pogledom odtavaš na svojega ljubljenčka, ki nič hudega sluteč spi ali pa se igra.

"Pes ne rabi dragih avtomobilov, velikega stanovanja ali oblačil oblikovalcev. Naplavljena palica bo čisto dovolj.
Ni mu važno, če ste bogati ali revni, živahni ali dolgočasni, pametni ali neumni. Dajte mu srce in on vam bo dal svojega.
Kolikim ljudem lahko to rečete? S koliko ljudmi se lahko počutite redki in čisti in posebni? S koliko ljudmi se lahko počutite... izredni?"
(iz filma Marley in jaz; zadnja scena)

Čeprav sem bila ignorirana s strani lastnega psa. Razumljivo.

In pojma nimam, kako sem prišla skozi dan. Sploh ne vem, kaj sem počela. Vem samo, da sem prišila mašnico na neko srebrno verižico in sem zašila strgan ročaj torbice. In da sem videla, kri na prstu, ker sem bila malenkost prenasilna.

Westlife - What Makes a Man