Sicer je iskanje parkirišča popolnoma druga zgodba, ki povzroča živčni zlom in dvajsetminutno vožnjo gor in dol.
Nostalgija. Mislim obujanje spominov in sedenje v senci Križank. Kako čudovite so. Kako čudno je, ko septembra ne bomo več tu. Ko ne bo pot vodila več tja, ampak malce naprej.
Ampak Križanke ostajajo naše. Še dolgo.
Ker vzdušje je neopisljivo. Drugačno. Naše.
Pozabila sem že kako prikupen je center Ljubljane ob sončnem dnevu. Ob čudovitem dopoldnevu. Vse nabrežje je polno ljudi. Pretežno turistov. Vsi se po malem martinčkajo in po malem senčijo ob hladni pijači lokalov. Izkoriščajo novo pot ob Ljubljanici in kukajo na vse stojnice ob poti.
Nedeljski bolšjak je bil polno obiskan. Še vedno se kupičijo starine, ki jih je prijetno videti. Kaj vse so imeli. In vse skupaj je odmaknjeno v prijetno senco. Lepše že ne bi moglo biti.
Potem pa art market naprej. Vsi ti prekrasni izdelki. Male drobnarije, ki polepšajo dan in zbudijo radovednost ob paleti živih barv.
Najboljši pa je bil štant na katerem je bila miselna pastirska igra. Tip je bil zabaven in se je z vsakim pogovarjal v svojem jeziku. Slovenščina. Angleščina. Španščina. Nemščina.
Šest delov. Pet enakih, en drugačen. Ha, zdaj pa razstavi. Razstavila sem, a ne sama. S skupnimi močmi sva uspeli.
Zvok kitare. Kako to pri meni učinkuje in mi pričara širok nasmeh ter ustvari neverjetno vzdušje. Tip, ki je pel Use Somebody. In ne slabo. Noro.
Sploh, če se mi pesem že cel teden ali pa še več prepeva. Resnično, boljše že skoraj ne bi moglo biti.
Mesarski most. Ključavnice, ki se pojavijo sem in tja. Z ljubezenskimi sporočili. Zaklenjenimi na jekleno žico. Zanimiv ritual. Podpiram ga.
Včasih je zanimivo izreči željo na glas, ker nikoli ne veš kaj te čaka za naslednjim ovinkom. In te preseneti hiter odziv. Cvetlice ujete v ogrlico.
Tivoli. Travniški Tivoli. V senci pod drevesom, ko sva se naveličali fotografij. Kar je bilo skoraj takoj. Tam v travi, med cvetlicami sva se znašli. Midve, ki sva skupaj preživeli krasna, naporna in zanimiva štiri leta. Ampak sva se znašli v trenutku. Tukaj in zdaj, v parku v Tivoliju.
Še vedno ne morem verjeti, kako leti čas. Kako hitro je nevidno švignil mimo. In potem bo pet let, deset in dvajset.
Ampak jaz sem tu. In zdaj.
Na Nebotičnik moram. Da vidim belo Ljubljano pod seboj. Pomanjšano.
The Sorcerer's Apprentice. Film o čarovniji, fiziki in Merlinu. Američani rešujejo svet in jim ob pomoči ljubezni uspe. Ampak najbolj zanimiv del filma so komični elementi. To je očitno že z glavnim igralcem. Ne ni Nicholas Cage, ampak Jay Baruchel. Dejansko igra tudi Monica Bellucci. Kdo bi si mislil. Vse skupaj pa je zapakirano v eno pustolovščino. In Cage ne bi bil Cage, če ne bi za trenutiek vozil prehitrih avtomobilov po velikem jabolku. Oh, pa 60 sekund. Kulj je no.
Pixie Lott - Use Somebody
Moram si jo privoščiti. Sicer v ženski izvedbi, ampak moram priznati, da je bila danjašnja ob Ljubljanici boljša. Ob celotnem fantastičnem dopoldnevu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar