torek, 10. avgust 2010

Tam počes

Sprožil se je klik in se vklopil hormon sreče. In sedaj veselje puhti iz mene in v svet zrem z nasmehom na licih.
Vse zaradi prijetnega dneva.

Navdušena in vesela sem, da lahko s kom delim hvalženost za dobro družbo. Čeprav sem obasno trn v peti, prebrodimo tudi takšne trenutke.

Jutranje čiščenje ob spremljanju Teen Choice Awards. Ne vem od kje takšno navdušenje na Bobrom, pardon Biebrom, ki ni povsem nič posebnega. Le piskajoč glasek, ki dobi plastenko vode v glavo. Ups, to je bil drug šov.
Ležerno popoldne po obilnem kosilu in uspešnem nakupu.
Blogi po dolgem in počez.
Pas z rdečo pentljo v manjši velikosti. Kaj takšnega. Mala, ljubka malenkost.

Plesni film je bil v načrtu in plesni film je bil še pred načrtovanim. In ne morem verjeti, da že prej nisem preverila igralca v filmu in se mi sedaj zdi blazno smešen. Liam.
Center Stage: Turn It Up. O neuspehu. Ljubezni. Pomoči. Uresničitvi želja. Ameriški z New Yorkom v glavni vlogi.

Street Dance. Plesni film na temo dveh različnih zvrsti. Balet in ulični hip-hop. Niso odkrili nič novega, pa vseeno je film putil neverjeten, močen vtis. Kot prvič je bil angleški. Ja angleški, s tistim prijetnim naglasom in drugačnim pogledom na stvari. Skozi drugačno kamero, drugačne kote. Poleg tega pa je bil še v 3D, kar mu je dalo zanimiv prizvok. No ne prizvok, bolj pogled.
Zgodba ni nič novega, pa vseeno se je zlila ob vsem. Vsi učinki so bili super. Utrip in posnetki Londona pa popestritev. Hvaležna sem, da ne vidim spet New Yorka, enkrat za spremembo.
Še vedno ne morem verjeti, kako najboljše so te plesne scene. Najboljše tiste v dvoje. Nekje na samem. Obožujem te scene.
Ampak z dvorane sem odšla nasmejana. Mirno sem zignorirala vonj po kokicah, hranjenje in glasne komentarje. Tako sem padla notri. Poleg tega se pa zelo poceni skozi pride.

In ne morem verjeti, da se mi je v spomin vtisnil srčkast prstan. O joj.

Nekako ne pogrešam treningov in nastopov. Mogoče za trenutek. Ampak tako, ne bi prišla do spoznanja, da moram sebe vložiti v to. Da moram plesati s srcem.
Da ni važno štetje, pravilni gibi in naučene koreografije, pač pa energija, ki jo oddajaš.
S tremo ob strani in neverjetnim občutkom, da so vse oči uprte vate je pred množico ljudi povsem neopisljivo stati, ampak če nisi tam, potem tudi to ni to. Ampak tam ne slišiš nič. Ne vidiš več kot nekaj metrov pred seboj in obdan si z neverjetno energijo, ki ni nič kar bi se opisalo. Zato vsi tolikokrat želijo ponoviti ta trenutek.

Vega4 - Life Is Beautiful

Ni komentarjev:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...