Obožujem dvajsetminutne serije, ki nimajo tistega nadležnega uvodnika s tem kaj se je zgodilo prejšnič. Tako, da sem sedaj zaključila z gledanjem Samantha Who, ker mi je zmanjkalo delov. Pa prav zanimiva je.
Tretja sezona pa je bila preklicana. Kako tipično.
Zakaj je tako težko živeti v tem trenutku. Vedno podoživljamo spomine ali pa načrtujemo stvari v prihodnosti. Fantaziramo. Sanjarimo.
Redko smo na realnih tleh, tukaj in sedaj.
Se je lažje spominjati nečesa kot to doživeti. Vedno nam je žal da mine, ampak noben pa se ne ustavi in si reče: 'Glej tukaj sem' in z nasmehom uživa. Ne?
Pregledovala sem "stare" fotografije, ki so nastale ob vseh teh letih in ugotovila, da je bilo lepo.
Še vedno nekako nisem najbolj naklonjena temu, da sem na začetku, pa vseeno. Ne morem verjeti, da sem že toliko stara, da mi jutri ne bo treba v šolo. Čeprav bom pogrešala tisti del, ko po počitnicah vidiš sošolce in se hitro znajdeš v debati kje je kdo bil, kaj nas čaka in podobno. Ko smo vsi polni pričakovanj. Ampak letos tega ne bo več. Letos se začenja na novo. Z novo šolo, novimi ljudmi. Za "stare" pa upam, da ostajajo.
Lena - Touch A New Day
Ni komentarjev:
Objavite komentar