sreda, 1. september 2010

Govedar

Letos se mi je obrnilo čisto na glavo. Sem skoraj najboljzvest in najboljglasen navijač doma. Skoraj sem se naučila tudi kaj je ofsajd pri nogometu in asistenca pri košarki. Skoraj.
In tako sem jaz sedela na kavču v navijaški majici, ki jo vidite na televiziji in se kregala na Brazilce, ploskala ob zadetkih Slovencev. Še žvižgala bi, če mi bi uspelo.
In so zmagali. In tako se počutim, da sem pripomogla k zmagi pa čeprav doma pred televizijskim zaslonom. Ampak z navijaškim duhom je vse mogoče.


In ta dan se mi zdi neskončno dolg. Čeprav je prvi september in bom še jaz to poudarila. In lahko sem ga mirno prespala v ne-tako-zgodnje jutro. Ker ne morem verjeti, da mi prvega septembra po 12ih letih ni bilo treba v šolo. Dosežek. Jeeej.
Hotela sem raztrositi svoje želje za lepo šolsko leto naokoli pa sem rajši podprla svojo lenobo in se obrnila okoli. Rabim spanec, ker se psihično pripravljam na petek, ko bom šokirano vstala čisto prezgodaj, še preden bo sonce vstalo.
Moj bratec je pa fazanček in veselo izkoriščam to priložnost. Čeprav mi je preprečil pisanje F-jev. Ah.


Camp Rock 2 je tako blazno nezanimiv in antipatičen film. Z Demi na čelu. Ta tovarna Disneyjevih plesočih in pojočih zvezd sploh nima občutka za talent. Težko jih je poslušati in gledati hkrati. Ker na zelo nenaraven način odpira usta. Mogoče je pa prirojeno. Ali pa se pači.
Poleg tega pa rabijo stilista/kostumografa odpustiti. Ker je nekdo, ki je občutno prestar in za mlade kombinira nekaj kar misli, da vidi ali pa je nekdo, ki je zgrešil kariero. Ja, tudi sama se sprašujem kako mi je uspelo do konca pogledati in po drugi strani razumem brata, ki je po prvih desetih minutah zaspal.


Pri tetrisu sem prišla do milijon točk, 43 stopnje in nekaj pod 400 podrtih vrstic, ampak sem ponesreči pozabila shraniti sliko. Glavni in edini komentar, ki je bil slišan pa je bil izrabljena fraza: "Ti res nimaš lajfa."
Nenavadno, a?
Grozno je jesti moj najljubši golaž, ko sem brez okusa. Popolnoma. In potem se zdi vse enako. Od ledenega čaja, sladoleda pa do golaža. Ni mi všeč. Pa ravno golaž je.


Dan je resnično dolg, pa sploh ni ponedeljek.
Še en mesec počitnic. In Moulin de la Galette sem morala zamenjati. Z Monetom, kar je tudi blazno všečno. Njegova makova polja in senčniki. Oh, uživam v impresionistih na moji steni.

Stevie Wonder - Signed, Sealed, Delivered, I'm Yours

Ni komentarjev:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...