Dobila sem povabilo od moje bivše učiteljice na plesnih s katero sva malce tipkali preko današnjega načina komounikacije in se znašla tam, kjer sem končala pred štirimi leti. V Storžiču. V Urški. V isti dvorani. Z drugačnimi ljudmi, a enakim vzdušjem.
Enake fraze. Enaki gibi, le jaz sem bila tokrat opazovalec dogajanja. Podobni karakterji ljudi, kot so bili takrat in vladalo je tisto zabavno, a vzdušje, ki je vladalo na vseh teh treningih. Znašla sem se v času, še preden sem stopila v srednjo šolo. Nekje nazaj, kjer sem se še vrtela po plesnem podu. In občutila sem, da se nimam želje vrniti. Ne na tak način.
Saj obožujem to dejavnost, vso to prefinjenost in gibanje, ampak ne v takšnem smislu.
Mogoče čez nekaj let, deset let, ko se bo zdelo že prepozno.
Velika tabla. Usposobljena. Kroj. Preizkušen. Tekač. Narisan.
Hotela sem igrati Simse. Imeti nadzor nad življenjem. Jih oblikovati po nekih idealnih podobah in graditi dvorce. Pa me je računalnik zatajil in ga podpiram. Zakaj bi se mogla igrati s tujimi življenji, z navideznim svetom, ko pa imam svojega tik pred seboj in lahko kaj dejansko storim. Ampak kaj, ko je tako enostavno vse skupaj prezreti in ignorirati. Lažje je vtakniti nos drugam.
Supermodeli oziroma modelke, kot so jih poimenovali člani žirije, so se znašle v 50ih letih prejšnega stoletja. V času ženske prefinjenosti, elegance in očarljivosti. V času kril in kostimov. Oh, kako smo zgrešili čas. Kam je šla eleganca in lepe poteze? Kam je šla prefinjenost? Ženstvenost?
Frfotajoča krila. Velike frizure in smešna očala. Klobučki. Biseri. In vsi nepomembni detajli. In popolnoma razumem, zakaj je vintidž tako blazno popularn. Ker tega nismo doživeli in živeli, ter hočemo vsaj kanček, drobcen delček okusa po tem.
Začela bom gledati Mad man, ker sedaj lovim le delce.
Desi Arnaz - Cuban Pete
Ni komentarjev:
Objavite komentar