Pomojem jih je pokopalo vzdušje in energija v dvorani, ki je bila namenjena Turkom. Pa drugič.
Sploh nisem tako neumna kot zgledam. Zakaj ta stavek in njemu sorodne "pogosto" slišim?
Ljubljana. Za moralno podporo. Za kavo. In druženje.
Prileže se, kljub deževnemu vremenu. Kljub temu, da sva morali pohiteti po ulicah centra pod malim dežnikom, ker se je utrgal oblak. In da se je mali avtomobilčič znašel čisto, čisto nakoncu parkirišča, ker je bil zaseden. In da je odroševanje šip prava mala dolgotrajna nadležna zadevica.
Cenim predor pod gradom.
Občutek biti v Križankah po tem, ko nisi več tam, je čuden. Tako prazno in odtujeno deluje vse skupaj. Čeprav je isto vse. Stopnice. Stene. Vrata. Slike. Še celo isti seznami nadomeščanj na oglasni deski. Pa vseeno deluje prazno. Kljub dijakom, ki so se trli na hodnikih. Ljudje, ki obiskujejo šolo so se tako spremenili. Ko smo šli mi v prvi letnik si dejansko imel občutek, da si na oblikovni. Sedaj pa je vse - drugače. Vse bolj je podobno ostalim šolam. Ni več tistega, kar bi moralo biti. Tu je Roška. Tu je uničen sistem. Tistih 80%, ki so jih zavzemale Križanke kot ustanova, kot dvorišče kot druženje. Že s kadilskim zakonom so to malce uničili, ko se je moralo dvorišče preseliti ven. In tistih 20%, ki jih zavzemajo ljudje na šoli, so zbledeli. Prav tako. Unikatnost in ustvarjalnost je izgubljena. V delčkih ujeta na liste papirja. Ampak izgubljena med posamezniki.
Naše Križanke pa bodo vedno stala in obstale. Spomini in ljudje.
Sprehod po dežju. Kljub ukrepom mi je desni škorenj še vedno puščal. Ampak hoditi med kapljami zna biti kar prijetno. Takrat ko kaplja, ne takrat, ko dežuje.
Pozabila sem že kako so pogovori preko msn-ja lahko zanimivi.
Daughtry - September
Ni komentarjev:
Objavite komentar