Naš izlet v dežele severno od nas. Na srečo je bil odhod iz zelo zgodnjih jutranjih ur prestavljen na malce manj zgodnje.
Odšli smo z malce težav, dvakrat. Ker smo pozabili mobitel, kateri lump se je sicer ves čas prevažal v avtu. Ampak izkoristimo to in spoznavanjmo nove odseke v okolici.
Sem totalno brez glasu. Predvsem piskam in moj oče se blazno zabava.
Celo vožnjo, ali pa vsaj večino sem se nasmihala sama sebi ob spominu na včerajšni dan in dejstvu kako neverjetno kul ljudje – prijatelji me obdajajo. In kakšne zahvalne govore dobivam po sms-ih. Ganjena.
Mati je izpustila več kletvic med vožnjo, ker razmere na avtocesti v Nemčiji so res adrenalinske. Vsi imajo avtomobile boljših znamk in tokrat smo mi sodelovali z njimi. Pardon, vsi imajo avtomobile nemških znamk. Te pa se v svetu dojemajo za luksuz. Ampak Nemci so le Nemci.
Imeli smo izletno vožnjo po Münchnu. Sodelovanje z znaki in navigacijo je precej naporno. Sploh, ko trdita vsak svoje. Ampak smo našli tisto našo “priljubljeno” ulico. Nazadnje smo med trgovinami Prada, D&G, Louis Vuitton in Chanel iskali – kebab. Auč. Ja, defitivno smo zgrešli ulico. Ampak tokrat nas je znak za parkirno hišo in ostro menjanje pasov pripeljal zopet na naš poznani kraj. Ampak nisem se mogla upreti napisu Jimmy Choo in pred njim pridno pozirala. Poleg tega pa sem vstopila v trgovino in se počutila kot da sem prišla v raj. No skoraj. V glavi se mi je vrtel tisti poznani stavek: “Mislim, da sem umrla in prišla v nebesa.” Ostalo je samo pri opazovanju in cen, da bi me vrglo na rit sploh nikjer ni bilo napisanih. Ampak stala sem nekaj stran od znanih čevljev. Božansko. Da bi jih spravila na nogo, potem pa verjetno ne bi imela nič za napisati, ker bi bila še vedno v šoku in brez besed. Ampak o tem nisem bila niti pripravljena razmišljati.
Ampak rešil nas je pogled na Zaro. Bolj znano in bolj priljubljeno trgovino, kot ta “visoko zveneča imena”. Brezveze. Čeprav bila pa je paša za oči ob vseh velikih svetlečih napisih znamk.
Ljudi se je trlo. Pa niso bile ne razprodaje, ne nič. Samo navaden petek dopoldan, ki se je prevešal v popoldan.
Sicer Zara ni bila na tisti glavni ulici zato smo jo iskali in ob črkah H&M sem skora cvilila od veselja. Ne morem verjeti, da včasih nisem marala te trgovine. Sedaj jo obožujem, no po novem še bolj obožujem Ann Christine pa vseeno.
Koliko cunj. Koliko ljudi. Kakšen labirint. Imeli so prisrčne čevlje brez številke, ampak sumim da so bili 36. Dobila pa sem nekaj majčk in jopico. A ni jopica smešna beseda?
Potem pa še sto ostalih trgovin. Tudi Ann Christine med njimi, kjer sem si z veseljem ogledala tisto, kar gledam dejansko že nekaj časa. Pa vseeno vedno nekaj uporabnega staknem.
Kosilo v McDonaldsu. Body Olympusa za 199€ in nora sem ker nisem kupila. Ampak ne morem se posloviti od svojega zvestega kompanjona na tako krut način. Ko mi nadvse čudovito služi že štiri leta. Čeprav počasi razpada in mislim, da ima težave z avtomatičnem ostrenjem, ampak midva se ne dava.
In nek možakar je risal podobe Ledene dobe, Shracka na prav poseben čaroben način. Natančno in počasi. Ljudje, vključno z mano, so obnemeli in za nekaj trenutkov samo nemo opazovali mojstrovino, ki je nastajala pred njihovimi očmi. Res je bilo čudovito in prekrasno.
In koliko psov se sprehaja po Münchnu. Ob vsakem smo spustili glasen iii ali pa se spomnili na našega črnuharja, ki nas zvesto čaka doma.
Šoping je res naporen šport in smo se utrujeni z bolečinami v nogah, ramah in rokah vrnili v parkirno hišo in krenili na pot proti jutrišnemu cilju. Ne čisto do njega ampak v eno mesto pred njim, kjer smo se namestili v udoben hotel.
Hotel Am Südring. Memmingen.
V tem mestu pa imajo zelo zabavno infrastrukturo. Malih mestnih pisanih stavb v katerih se nahajajo vse znane in manj znane trgovine in po mestnih ulicah poteka umirjen promet. Prav prijetno malo mestece. Malo pa zato, ker ga je poimenoval tako moj garmin, ki ga nikakor ni mogel najti.
In porchejev je toliko, da sem se začela sama sebi smejati, ker sem mislila, da so se že norca začeli delati iz mene. Trije so bili parkirano in nato sta še dva en za drugim pripeljala mimo. Ampak to je bilo samo na nekem koncu. Ogromno jih je povsod. Kot the minijev in podobnih zadevic.
Sedaj pa ležim v “svoji” sobi, nadstropje nad starši in zrem v luč na stropu, ki je čisto secesijska. Jutri pa naprej.
Europe - The Final Countdown
Ni komentarjev:
Objavite komentar