Sveže stisnjen sok in zmešnjava na pultu.
Zadnje čase sem vse dni v šopingu. Obupno.
Ampak imam male malenkosti. Takšne, ki se ujemajo z ostalimi stvarmi. Zopet sem se vrnila k številki 37.
Počasi bom morala zaključiti s tem. Samo še čevlje iz Humanica bi.
Preveč se obsesiram z blogi, ki so povezani z modo in potem nastane to - zapravljanje časa in denarja po trgovinah. Vprašanje pa ostaja nerazjasneno.
In povsod je bilo strašljivo prazno. Kot, da bi bil čuden dan in bi bilo vse napol zaprto. Pa ni bilo. Ne vem, ali vsi ljudje sedaj hodijo po nakupih ob torkih, ker skoraj ni ljudi nikjer.
Še pol mesca. Nočem verjeti, da tako hitro mineva to. Nočem še.
Včasih si želim, da bi se na polno razpisala. Ampak me vsi ti komentarji, ki se začnejo "sem zadnjič bral/a tvoj blog..." odvračajo od tega. Rada bi razpravljala sama s sabo, ampak je bolje če ostane v moji glavi. Rada bi spustila stvari na dan, pa ne zmorem.
In v tistem trenutku se vprašam - kaj me sploh žene, da pišem blog. Da govorim širnemu svetu, ali pa vsaj tistim, ki berejo, o svoji interpretaciji sveta. Ampak na to vprašanje še nikoli nisem znala odgovoriti in tudi ne poznam odgovora. Lahko bi rekla intuicija. Mogoče je za nekaj dobro, ampak po drugi strani pa se sploh ne zdi. Lahko bi pisala dnevnik, pa me nekako ne mika.
Ostajam pri blogu in razveseljevanju ljudi z drobnimi malenkostmi. Vsaj mislim, da to tako poteka.
Odpiram klepet na Facebooku in ga zapiram. Odpiram msn in ga zapiram. Hočem komu kaj napisati, ampak črtica utripa in se nič ne zgodi. Okno zaprem.
Niti ne vem kaj naj napišem. Zakaj.
V rokah držim mobitel in se sprehajam po imeniku. Nič. Odprem novo sporočilo in strmim v mali zaslon. Nič.
Rada bi slišala koga. Rada bi poslušala koga. Samo, da se ne bi počutila tako samo. Pa ne zmorem nič... In še vedno sem tu pred zaslonom in razpravljam s seboj.
Tyler Ward - Teenage Dream
Ni komentarjev:
Objavite komentar