Začel se je s poslušanjem različnih zvokov siren, nekje med spanjem in budnim stanjem.
Metanje cunj in podobnih stvari skupaj. Zajtrk s popečenimi toast kruhki. Takšen kot prejšne dni.
Vedno pozabim omenit naše super ogledalo v sobi, ki je bilo precej priljubljeno. Malce je ožalo in smo vse z veseljem stale pred njim. Jaz bi tudi takšnega.
Ko je bilo vse zbasano v potovalke. Ko so bile vse zadrge z malce pomoči zaprte in teže torb malce povečane, takrat smo bili že veži pred istimi ljudi kot prvi dan.
Torbe so ostale, me pa smo odšle na potep po mestu.
Metro. Izkoriščale smo karto, ker drugače smo se po mestu vozile 'na šverc'. Pa tako preprosto je iti mimo tistih zadevščin. Poleg tega pa te po strmih tekočih stopnicah vedno odnese veter.
Neverjetno je, koliko ljudi se zamenja tam. Gor in dol. Sem ter tja. Z metroja. Po stopnicah.
In že smo bile na ulici, kjer smo visele zadnje dni. Raziskovale smo poti, ki jih že nismo prehodile.
Bilo mi je do pregledovanja in nakupovanja spominkov. Smukale smo se po malih trgovinicah in iskale cenejše cene. Občudovala sem tiste torbice z malimi rožicami.
Ponesreči smo odkirle ulico, kjer je muzej voščenih lutk in muzej seksualnih naprav. Ampak ni nas mikalo.
Tržnica s spominki, ki se najdejo povsod. S sadjem in bonboni. Z rožami. S stvarmi zaradi katerih sukaš pogled sem ter tja in se nasmejiš, ko jih primeš v roke.
V pizzeriji na pijači. Lahko nasmejiš natakarja pri tem, ko naročiš čaj, ki se reče čisto enako. Ampak se zatakne, ko ti ta v navdušeni češčini odvrne okuse. Khm, takrat pa zmanjka besed in nastane smeh. Ampak sem dobila moj nobi priljubljeni čaj - jagode s smetano.
Modro jasno nebo. Mi pa na potepu po mestu. Z tramvajem v neznano. Dokler se nismo obrnile nazaj in šle na najbljižji metro. In končale pred muzejem na postaji. Ter zatavale v sosednji McDonalds na kosilo. Se izmuznile čistilki za 5Kč in se vrnile v naš ABE hotel po prtljago.
V trgovini nakupile še zadnje potrebščine - hrano za na pot ter čajček.
In že smo bile spet na metroju. Ilegalno z vsemi kovčki. Kar je bilo precej lažje in učinkoviteje kot prvi dan, ko smo jih nosile/vlekle do hotela. Predaleč.
Sedaj nam je bilo popolnoma jasno, zakaj so takrat vsi ljudje stali pred zaslonom in opazovali vozni red vlakov. Ker 15 minut pred odhodom, ne veš iz katerega tira bo vlak pravzaprav šel.
In tako smo se načakale. In ravno, ko sem padla v zgodbo, smo že hitele proti vlaku, da si izborimo svoj kupe.
Pa smo ga. Ubistvu smo bile v istem kot na poti sem.
Prestop v Salzburgu. Ponoči. Malo čez polnoč smo prišli, vlak za naprej naj bi pa odpeljal ob pol dveh. Pa ima napovedano pol urno zamudo.
Do takrat se moramo zabavati same. Bürek.
Gu-Gu - Sam po parku
Ni komentarjev:
Objavite komentar