Prav prijeten zajtrk v malem hotelčku malce ven iz mesta. Kjer se je število miz občutno povečalo z občutkom iluzije, uporabe ogledal.
Jajčka. Sirček. Pravi čaj. Okusen sok. Nemška Nutella.
Še bombončke, ki so me čakali na postelji sem spakirala in že smo bili na poti. Po zamegljeni pokrajini smo hiteli še malce oddaljenemu cilju.
Brez glasu sem popolnoma in že dva dni ne morem ob avtu prepevati, ker samo piskam, potem pa ga zmanjka.
Prispeli smo v Friedrichshafen po navodilih navigacije. Skupaj s pomikajočo se kolono vozil. Ko smo zaslišali nekaj v smislu, da je naš cilj na desni smo na levi zagledali privatno parkirišče in tam pustili avto.
S kovčkom v rokah in torbico na rami smo odpeketali v hale. A1 do A7 potem pa še B1 pa vse do B6.
Koles toliko, da se ti zmeša. Vseh mogočih firm. Vseh dimenzij. Barv. Oblik.
Navadni. Cestni. Gorski. Tekmovalni. Taki s tremi kolesi. Mestni s košarico. Retro. Popolnoma vesoljski.
Poleg tega pa je bilo še vse kar spada h kolesom. Od čelad do rokavic in sedežev. Še sedeš take oblike, da te vedno nekaj za rit drži.
Ne morem verjeti, ampak še sama sem se navdušila nad dejstvom, da bi imela kolo. Ja, pač jaz se ne vozim s kolesom. Le za potrebe fotošutinga. Ampak takih retro koles se pa ne bi branila.
Videla sem cele tri, ki bi bili primerni. Čeprav bi prvega izločila zaradi ravne štange, ker v ozkih hlačah nisem mogla niti noge dati čez. Drugi ima malce visoko ceno. Tretji pa bi bil primeren, čeprav ni tako noro prisrčen kot pikčasti. Pri Electri imajo tako noro čudovita kolesa. Dodatke in vse. Navdušena sem in impresionirana. Še čelade niso kot čelade ampak bolj kot klobuki, pokrivala. In še vedno mi ni jasno kaj je ta opica Paul Frank. Se bom morala pozanimati.
Rezultat vsega skupaj pa so bile občutno preutrujene noge in stopala. Po celodnevnem ogledu in neprestanem stanju na nogah je to neizbežno.
Pot domov pa je bila dolga. Sicer so imeli v nasprotni smeri še daljšo, ker se je nabrala kakšnih 7,8 kilometrov dolga kolona in se niso premaknili popolnom nikamor. Stali pa so pred rdečim semaforjem na avtocesti.
Potem smo ugotavljali - kdo se dejansko iz 130km/h ustavi pri rdečem semaforju na avtocesti. Ok, no mogoče pri hitrosti 100 ali 80 km/h, kot so pred predori. Ampak kateri je prvi junak, ki to stori. Ali ljudje preprosto ignorirajo prometno signalizacijo.
Resno prehajamo iz pubertete in uporništva, ker se čisto počasi in nezavedno nehamo upirati stvarem. Spreminjamo se. In zdi se mi, da sem se te počitnice ali pa to leto tudi sama precej spremenila. Halo, gledam šport, navdušujem se nad kolesi. Kam gre svet. Smeh.
Sedaj pa non stop kašljam. Težko požiram. In imam velik herpes. Spet.
Blazno nadležno.
Helmuth Lotti - Catharina
Ni komentarjev:
Objavite komentar