Praga bo. Imamo vozovnice.
Vožnja v Ljubljano je bila blazno zoprna. Avtocesta je bila popolnoma mokra. Voda je pršila naokoli sonce pa nabijalo in se odbijalo od tal. Še vedno mi ni jasno kako sem prišla do glavne. Poleg tega je bilo pa čakanje za parkirišče tudi nekaj boljšega. Ko se avtomat ne razume s tabo in ti napiše, da je parkirišče zasedeno in te noče spustiti naprej. Pfff.
Še tisti za mano je uporabil precej krepke besede čez Ljubljano na splošno. Auč.
Ampak sem uspela. Z nekaj pomoči in usmerjanja, ker pač se ne parkira tam kjer sem jaz poskušala, če je še del parkirišča popolnoma prostega.
Kakav. Ne samo spit, tudi malce polit. Moja prelepa torbica je sedaj rahlo kakavasta.
Ugotovila sem, da se še nikoli nisem vozila do BTCja po centru. Vedno letim po obvoznici. Peljala sem se pa že velikokrat. Vse enkrat prvič.
Koliko trgovin. Koliko oblačil. Čevljev. Kakšne traparije se lahko počne po garderobah. V kaj se lahko stlačiš. Oh, neprecenljivo. Če pa kaj ne rabiš kupit, so to trenutki preživeti v garderobah, ko se tlačiš v nemogoče stvari.
Tek mimo trgovin. Ogromne kaplje so padale z neba. Midve pa sva vzeli pot pod noge in se po najhitrejšem postopku spravile v avto. In obtičale pod streho v močnem nalivu. Kaplje so bile tako grozno velike, da so te zmočile v sekundi. Premočen si bil že od petih.
Oblak se je odtrgal.
Povsod imajo tisto, kar sem nekoč tako zagreto iskala. Ogrlice iz kamej. Imitacije.
Ampak še vedno ostaja moja ena in edina. Čeprav se je to razpaslo povsod. Mogoče mi kdaj prekriža pot še kakšna vredna nakupa.
Avtomat za gorivo pa je zgodba zase. Čisto razumem, da se lahko skregaš z njim. Dejansko najprej zahteva plačilo šele nato lahko polniš. Nič jasno.
Pot do BTCja pa ni bila edina. Bila je še pot proti Domžalam. Vedno pridem iz Kranja. Ampak nič me ne stane, če naredim ovinek in dostavim do vrat. Nekako pogosto to počnem. Preveč sem dobra in ne morem si pomagati. Poleg tega pa je "osrečiti" ljudi s takimi malenkostmi zgodba zase. Zakaj ne?
Sanje. Kaj je s tem? Še malo pa me bodo začele spravljati ob živce. Resnično so doživete, skoraj resnične, oprejemljive.
No, za trenutek bi si želela da bi to bile. Ampak so tako oddaljene in neresnične. Nemogoče.
Trenutki v vodi. Trenutki na nabrežju. V soju avtomobilskih žarometov. Waaaw. Vzamem to. Čeprav se mi tisti en in edini, najbolj zanimiv in čudovit prizor prikazuje na vsake toliko časa pred očmi. Že cel dan.
Po drugi strani pa je že rahlo 'kripi' tole vse skupaj. Ne morem toliko zaporednih noči sanjati isto. Mislim ne isto, samo isto osebo. Z drugimi ljudmi. V drugačnih okoliščinah. Zmešalo se mi bo.
Ne razumem zakaj me to preganja. Nočem da me. In pojma nimam kako je do tega prišlo. Ampak konstatna pojava zdaj niti ni več tako mikavna.
Poleg tega sem imela pa še videnje NLP-ja v sanjah in v tistem sem se ravno prepričevala, da to sploh niso sanje in bila čisto razočarana in prestrašena. Potem pa se zjutraj zbudim in na veliko olajšanje ugotovim, da me je domišlija izigrala.
Prepisani. Nova slovenska zadevščina. Videla sem še zadnje sekunde odštevanja.
Kdo bi vedel kaj naj si človek misli.
Čeljust mi bo odpadla in zadušila se bom ker sem si od samega šoka zatlačila pest v usta. Fak. To ni res. To se ne dogaja. Skrila se bom in ostala skrita dokler ne bo šlo mimo.
Resno? Fak. A sploh lahko preklinjam na blogu?
Še malo pa bom prestrašena hodila okoli in gledala okoli vogalov, ker me bo popolnoma napsihiralo vse skupaj. In ne morem razložiti. Ne morem tega ubesediti, da bi se olajšala.
Imam pa še eno preprostejšo razlago - zgolj in samo naklučje. To bo to. V to se bom prepričala.
Ali lahko nočem tega kar si želim?
Bryan Adams feat. Melanie C - When You're Gone
Ni komentarjev:
Objavite komentar