Počitnice so mimo. Kot droben pesek, je spolzel še zadnji dan. Nekako bom rabila še nekaj časa, da se bom navadila, da so te le še skupek spominov in so odplavali mimo mene.
Kdaj se je to zgodilo pa človek ne bo nikoli vedel.
Ob misli na faks, se počutim tako tuje. Oddaljeno.
Vsi so se znašli na različnih poteh, raztreščeni po Ljubljani, ali še dalj. Prvotni načrt je propadel. Saj bodo blizu, ampak očutek ni več isti. Kot bi šli eden mimo drugega in se ne bi videli. Kot bi govorili eden mimo drugega, in se ne bi slišali. Vse postaja prazno in oddaljeno. Tiho in samotno.
Saj bom nemo pozdravljala vse ljudi. Se smehljala. Poslušala brnenje avtomobilskih motorjev, zvok vlaka, govor ljudi. Opazovala bom množice mimo hitečih. Opazovala bom življenje. Ampak mene ne bo tam. Samo senca skrita za nasmehom.
In Lara, hotela sem te razveselit/nasmejat s spodnjo sliko, ampak je telefon zatajil. Niso imel rdečih. =D
Čutim tisti nadležni občutek, ko vem da moram ponovno nazaj v svet. Odpira se popolnoma "nov" svet in drugi ljudje v njem. Človek pa se vsega hudega navadi.
Danes nisem za pisanje. Danes nisem za nič. Sem kot prazna školjka, ki ne funkcionira več.
Jazmine Sullivan - Bust Your Windows
Ni komentarjev:
Objavite komentar