In obrnil se je septemberski list in se ustavil pri oktobru. Še vedno ostajam pri Monetu, njegovem vrtu.
Čutila sem blazno željo po tem, da bi se pogreznila v tla. Ali pa vsaj nekaj podobnega. Za nek trenutek. Za trenutek, ko me je vse prešinilo, vse prišlo do mene in me naredilo popolnoma otopelo. In bil je živjo, jaz pa sem strmela in se zdrznila in hitro nekaj zamomljala v odzdrav. Takrat bi se lahko zemlja odprla in me pojedla. To bi zadoščevalo po vseh teh "morah" in igranju uma z menoj. Resnično se ponoči v sanjah izživlja in tako blazno resnično izgleda, da me potem preganja v zavednem stanju. Kar povzroča precejšno zmedenost.
In potem je segel pogled še čez Ljubljanico in sem občutila nekaj podobnega kot občutek tesnobe. Kriza, kaj je z menoj.
Aja, drugače sem sedaj brucka. Čisto zares. Sedaj lahko tavam z velikim rdečim indeksom po svetu in se delam blazno pomembno. Saj ne.
Ha. No sedaj bomo pa začeli s študenskim življenjem. Kao.
Tisti, ki je imel danes govor nas je blazno dolgočasil. Poleg tega pa je celoten čas dajal občutek, da pojma nima o čem govori in je stvari večkrat ponovil. Meni pa so se zdeli kazalci na uri tako blazno počasni.
In ko sem prišla po stopnicah do predavalnice se mi je zazdelo, da vidim pol oblikovne tam, vsaj modnega oddelka.
Potepanje s Saro. Me močno veseli, da se je znašla v Ljubljani in da je z mano "trpela" pretirano preveč časa ob jutranjih urah, ko ti vozni red hodi v napoto. Pohajkovanje po centru. Čopova. Prešerc. Križanke. Ljubljanica. Čopova. Tromostovje. Maxi. Drama.
In sem bila že pred šolo, ker me je Amanda potrpežljivo čakala.
Gospa Bovary za branje na vlaku. Dokler mi ne postane slabo od vožnje. Kar se ni zgodilo že dolgo. Skupina Tabu za krajšanje poti do doma v avtu. Dokler ne pride na vrsto druga pesem.
Ima še kdo podobne težave - da se mu misli razgubijo, kot izginjajo oblački na nebu, ko so dalj časa opazovani. V glavi vse naštudiram, vse pripravim, ampak ko se nalahno dotaknem tipk, pa vse izpuhti. In potem me mogoče teden po tem prešine, ista misel, ki je nekoč "davno" izginila.
Zdi se mi, da je celoten Kranj sedaj v Ljubljani. Nekako me spravlja ob živce, saj ne vem, ali bi ljudi pozdravljala ali bi se delala francoza. Poleg tega se z nobenimi nismo družili, ampak bili po spletu naklučji na isti šoli, nekoč davno tega. Zaenkrat se ljudi izogibam.
Bilo je pa nekaj videnih sošolk in izmenjanih besed. Tisti, ki delijo letake in spodbujajo k včlanitvi pa so blazno nadležni.
Povsod pa so plakati za koncert Leonarda Cohena, meni pa se tako blazno posluša Hallelujah v izvedbi Bon Jovija. Z uvodom.
Leonard Cohen - So Long Marianne
1 komentar:
Se mi dogaja, ja:) Kadar me neka misel tako potegne vase, da pozabim na vso okolico. Ja, hodim po poti in se ne zabijem v kandelaber pa tudi cesto prečkam na pravem mestu ob pravem času ampak vse to je narjeno mehanično..samoumevno. Dostikrat se mi to zgodi, ko premišljujem o stvareh, ki so se zgodile pa bi si blazno želela, da se ne bi. Ali pa razmišljam o tem, kaj vse me še čaka in natančno planiram kaj vse bom naredila, rekla. In tolko se ubadam s tem, da sem potem razočarana ker ni bilo tako.
Zdaj že nekaj časa prakticiram to, da si o preteklosti in prihodnosti ne dovolim preveč razmišljat ampak ostajam v "zdaj". Seveda me v to otopelost včasih prežene tudi kakšna druga misel, vprašanje, kateremu tuhtam odgovor. Ampak tega ne jemljem za slabo. Še posebej ne, ko najdem odgovor. In ponavadi mi pri tem priskoči na pomoč kak prijatelj, s katerim lahko o tem razglabljam. :)
Objavite komentar