Na živce mi gre, da ni nič jasno.Da me obkrožajo ljudi, ki jih sploh ne poznam. Te lukne vmes in visenje na pijačah.
Tako blazno ne maram visenja po lokalih in spravlanja iz ene kavice na drugo. Vse prisiljene pogovore in prevelike količine tekočine.
In naveličana sem čakanja. To sem počela že štiri leta. Sedaj pa se moram za povrh vsega še dogovarjati, kdaj ima kdo čas in kdaj gremo lahko na **** kavico.
Ampak kaj, rekla ne bom nič. Šla bom na pijačo in se delala da je vse super in prav. Tako kot vedno.
In mislim, da pri pijačah niti ne bo toliko problemov, kot bo potem z boni. Vsi bodo hoteli neke "eksotične" zadevščine, kitajske in mehiške in tajske in bohvekakšne še restavracije. Fuj.
Sploh nočem razmišljati o tem, kje bi dejansko lahko jedla. Domača kuha mi je še vedno najbolj pri srcu.
In ja Anela je zmagala. Jeeej. Samo, da ni Ajda. Ker mi je šla že precej na živce in se je odkar so jo prvič pohvalili precej nosila. Anela pa je naredila ravno obratno, kot je bilo pričakovano.
Ta faks trenutno vleče najslabše iz mene. Ker nočem družabnosti, nočem žurov, nočem nič. Samo mir bi rada.
Nočem se pogovarjati o meni. Nočem vprašanj in vsega kar pride s tem, ko te človek ne pozna. Rada bi ljudi, ki vedo zakaj se gre in jih ni treba seznanjati z nobeno stvarjo. Rada bi ljudi, ki vejo kako lahko odreagiram in ne bodo presenečeni, veseli pa tudi ne. Nočem se iti nekaj kar nisem.
Sicer začela sem precej optimistično. Še potepala sem po Kranju, kjer sem imela opravke. Ne ravno potepala, bolj iskala parkirišče. Ampak tisti del, da si ga zamisliš in greš en krog, nekako deluje. Odnesla sem vsa potrdila, priskrbela vse napotnice in se pozanimala.
V našo vijolično stavbo pa sem morala že enkrat do 12ih, saj so do takrat uradne ure referata. In za en štempelj, ubistvu dva, čakala sto let. Vrsta se je vila čez vse.
In potem sem čakala. Čakala. Poklepetala. Čakala. Čakala. Saj ste dojeli princip. Pa še dežavat je začelo za povrh.
Kemija je izgledala precej zanimiva, pa še na Tjašo sem naletela zgolj ponesreči. Za razliko od informacijskih tehnologij, ki so tako blazno dolge in dolgočasne. Pol ure sem se trudila. Potem pa sem imela debato sama s sabo, kako za vraga sem se znašla v tej predavalnici med študenti. Kdaj je šlo življenje mimo. In prišla do dejstva, da sploh ne vem več, kaj me veseli.
Čez Ljubljano sem se sprehajala s žalostnim in obupanim pogledom. In bila je popolnoma mračna ob takšnem času. Niso me razveselile sence, ki so jih metale luči. Niti velika izložbena okna. Niti lestenci in strop v prenovljenem Centromerkurju. Nič. Kot bi bila mrtva znotraj.
Edino, kar me je danes resnično pritegnilo, so bili lestenci v Kresnički.
Jamram? Se vam zdi?
Slab začetek. Dober konec?
Laid Back - Sunshine Reggae
2 komentarja:
Hm.
Imam prijatelja (beri: bivši nekaj več kot le to), ki se mu ni dalo nikoli nikamor. Če je kam šel, je to bil sprehod v bližnji gozd. Bil je osamljen in čakal samo še na dan, ko se bo odpravil v svojo obljubljeno deželo - Ljubljano.
Včeraj je prvi dan preživel več zunaj kot v sobi. V Lj srečuje znance, se druži z njimi. Dejansko se mu ljubi prestopiti prag svoje sobe.
Zdaj se jaz počutim osamljeno. Še bolj, ker vem, da je on sedaj neke vrste svoboden, jaz pa še kar jetnica. Zdi se mi, da me pozablja. Pišem blog, za katerega veva le midva. Pišem, kako ga pogrešam. Kako pogrešam druženje z njim. Baje ga vsake nekaj časa bere. Zdi se, da ne. Če napišem kaj, kar mu ni všeč, se morda spomne name. Včasih zopet vzpostaviva stike in si obljubiva, da ne bo nikdar konec (Si res? Ali se mi samo zdi?). Ampak ne traja dlje od dveh dni.
In potem spet čakam in upam in si želim. Pa imam občutek, da mu je najbolj škoda minut ravno zame, ki ga imam tako rada.
Nočem Ti govoriti (pisati), kako je meni hudo. Ampak nekomu se moram potožiti in zdelo se mi je, da bi tukaj šlo.
Razočaranja? Preveč pričakovanja? Morda bi blo lepše bit doma, imet dooolge počitnice čez življenje ampak ko bi se potem zamislila nad njim, ne bi vedela čemu je blo vse to lenobno poležavanje in ta "mir". In grenko spoznanje, da nisi v ničesar vložila svojega življenja.
Pojdi sama v prak, malo lutat okoli in razmisli kam te pelje življenje in kam si želiš, da bi te peljalo. In potem to uresniči. Če misliš da zmoreš, zmoreš. Če misliš da ne zmoreš, imaš prav.
Mene vedno pomiri to, da vem, kam hodim in zakaj...Pa uso srečo v tej mrzlo Ljubljani.
Objavite komentar