Ne vsa, večinoma pa.
Ni samo telefon tisit, ki funkcionira na dremež. Pa tako fino je poležavati v objemu tople potelje, ko veš da ne smeš.
Dragi miklavž/božiček/dedek mraz! Letos si želim par toplih štumfov in čajnik z veliko skodelico. Pisano in barvito po možnosti. In nič sladkarij. Hvala!
Parkiranje po dolgem in počez. Ker so bila plačljiva parkirišča zasedena in ker se je v prestolnico zgrnila velika masa ljudi obenem pa je bilo veliko cest zaprtih.
Pred Križankami je bilo vse polno. Res vse.
Imam goro slik in prazno odprtino tam, kjer je bila včasih palčka za mobitel. Že nekaj časa sem čakala, kdaj jo bom zgubila, ker je neprestano uhajala ven. In voila, ni je več.
Prišli smo ravno nekje takrat, ko so zaključevali s tekom na 10km. Nekje na sredini prihodov v cilj. Kakšna množica ljudi pride spodbujat ostalo množico ljudi. In ne samo na štartu in na cilju ampak vzdolž vsega.
Izza oblakov se je sramežjivo kazalo sonce, ki pa je občasno zasvetilo v svoji moči, ki jo premore jeseni.
Čakali sva tam nekje pri Tobačni. In od prvih Kenijcev pa do zadnjega je preteklo 15minut, da se je razvrstila vsa masa ljudi. Prav zanimivo so bili. Vseh vrst. Vseh sort. Nekateri s prav neposrečenim stajlingom. Drugi zamišljeni. Tretji nadvse nadobudni.
Mi pa smo nesebično skakali, ploskali, jih budrili. Ko so se stekli smo se tudi mi razšli.
Tja na bolšji sejem ob Ljubljanici. Čeprav sem bila že prepičana, da ga je konec.
Toliko prisrčnih stvari. Toliko starin. Toliko vsega. In videla sem sliko od Muche. Ampak se nisem pozanimala.
Slonček za mami.
Končali pa sva na bavarcu, kjer sva pri znaku '21km' stali in ploskali. No, jaz sem seveda pretežno fotografirala. In zanimivo je bilo opazovati ljudi, ki so tekli še zadnjo ravnino pred ovinkom in ciljem. Nekateri sveži, kot bi šli samo na popoldanski sprehod. Za druge nisi vedel, če bodo pretekli še teh nekaj zadnjih metrov, ali bodo izdihnili. Tretji so se borili sami s seboj. Nekateri so uživali v pozornosti ljudi.
Veliko jih je bilo s slušalkami v ušesih. Vsega je bilo za videti.
In tudi oče je pretekel mimo. Ker sva njega čakali.
Čaj pri Semaforju. Cupcakes. Kokosova tortica. O kako zelo okusno. In sedaj vem kam lahko hodimo na čaj, ker je super. Ker ga je veliko. In ker je blazno okusen.
Cilj maratoncev. Tistih pravih. Ker smo šli malce preverit rezultate in malce pogledati ljudi, ki so po tistem, ko so pri tekli mimo cilja rekli: "še en krog". Svaka jim čast. Kapo dol, bi se reklo.
Redarji pa so prav zahrbtno pisali že prve kazni. Resnično zahrbtno. Ampak smo se na srečo pravočasno izmuznili vsem neprjetnostim.
V Bufa na pico. Mmmm.
Domov na počitek.
In potem je začelo deževati. Moje razpoloženje pa sledi vremenu. Juhej, nič mi ni všeč.
Zamislila sem se ob poslušanju pesmi Neki ne štima. Kdo se pa ne bi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar