Iz poslušanja ene same pesmi je nastala nenavadna odločitev. Zakaj pa ne?
Kdaj ima človek priložnost, da jo izkoristi za kaj novega in drugačnega. Kdaj se to zgodi?
Zakaj hoditi po isti poti, če lahko zaviješ ulico bolj levo in prideš na isti cilj.
Zakaj ne iti? Zakaj se ne družiti? Ne diskutirati?
Pa sem šla. Na obisk. Na klepet. Na trening angleščine in nesti fotografije sobotnega popoldneva.
Končala pa v kotu na kavču za katerega trdijo, da je najbolj udoben del in poslušala ljudi. Sodelovala kolikor se je dalo. Predvsem pa prisluhnila. Pustila mislim, da so se razprle in spustile medse mišlenje, ki se zdi tako nenavadno. Zame.
Nikoli nisem verjela. Nikoli nisem hotela. Ampak zgodil se je preskok in zdi se mi, da resnično iztrosiš končnico -najst po vsem tem času.
Smer se spremeni in situacija se obrne. Sedaj sem tam in sprejemam mnenja, ki jih nikoli nisem.
Stvari, ki se mi zdijo strašne, ko jih izgovoriš na glas.
Ampak je prijalo. S sklonjeno glavo in spuščenim pogledom poslušati glas nekoga drugega in verjeti v nekaj. Z lastno teorijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar